Zemira Alajbegović
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.
Zvok
Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.