Aristotel

Likovna kritika in umetnostna teorija

Umetnostno kritiko je mogoče razumeti bodisi kot osebno reakcijo brez eksplicitne teze (izhodišče v romantični poeziji, vsebuje izpoved, fikcijske prvine in proizvaja tekst, med drugim namenjen ostrenju individualne senzibilnosti ob recepciji umetniških del) bodisi kot premišljeno sodbo, ki jo vodijo vnaprej določeni principi (izvira iz filozofije razsvetljenstva in se izraža v tekstih, ki imajo namen predstaviti navidezno resnico, univerzalne in zanesljive ugotovitve o vrednosti umetniškega dela). Prva izpostavlja subjektivni nagovor, pisci poudarjajo intimnost pisanja o umetnosti, temelječega na senzibilnosti in okusu. Druga, v smislu Aristotelove »znanstvene« kritike, je utemeljena v razlagalnem opisu in racionalnem razširjanju znanja. Tista sodobna umetnostna kritika, ki temelji na senzibilnosti, osebni refleksiji in okusu, je pogosto razumljena kot fundamentalno romantična in postromantična iniciativa (Paul de Man), vendar je s tem izključena tudi posebna pozicija Clementa Greenberga, ki predstavlja sintezo določenih principov z osebno senzibilnostjo. Res pa je, da tovrstno kritištvo briše mejo med umetnostno kritiko in katerimkoli pisanjem z močno osebnim pečatom. V 20. stoletju je bilo več usmeritev v ustvarjanje hibridov umetnostne kritike, ki so delno filozofski, odvisni od izhodiščnih pozicij, in delno literarni (Gilles Deleuze, Félix Guattari, pri nas Andrej Medved).