Francis Bacon

Eksistencialistična figuralika

V povojnem ustvarjanju ostaja prisotna izkušnja trpljenja, groze in smrti nedavnega vojnega časa ter pomiritve ob njegovem koncu. Hkrati pa je negotovost življenja v mladi domovini in novem političnem sistemu vzpodbujala k razmišljanju o človeku, njegovi vlogi v razburkanem svetu in o usodi človeštva nasploh; vse to se je povezovalo s tedanjo eksistencialistično filozofijo in umetnostjo. Osebna angažiranost pogosto duhovno razrvanih in človeško prizadetih ustvarjalcev se je tako v evropski kot slovenski umetnosti kazala v izboru motivov, slikarskih elementov in postopkov. Figuraliki so se v veliki meri zgledovali po formalnih rešitvah abstraktnega slikarstva, predvsem pa ohranjali sledove slikarskega procesa in ekspresivno strukturiranih barvnih nanosov. Hkrati so postave deformirali po zgledu ekspresionizma in jih pogosto z nekonvencionalnimi in včasih grotesknimi vizualizacijami prikazovali grozljive in šokantne. Ustvarjalci skupine COBRA, Willem de Kooning, Alberto Giacometti, Jean Dubuffet, Jean Fautrier, Francis Bacon so le nekateri izmed najbolj vidnih svetovnih ustvarjalcev, v delu katerih se vsebinsko zrcalita eksistencialistična problematika in figuralno ekspresivna izpoved. V slovenskem prostoru pa sta utirala pot eksistencialistični figuraliki Gabrijel Stupica in Marij Pregelj, ki sta kot profesorja na Akademiji za likovno umetnost marsikateremu študentu odprla vrata v vsebinsko in formalno razplasteni svet človeške figure.

Janez Bernik (1933–) je v poznih 50. . letih po bivanju v Parizu in srečanju z Mušičem začel slediti pridobitvam INFORMELA. S toni organskih barv in različnimi materiali je iskal pot, kako vizualno neposredno podati snovno otipljivost upodobljenega. Njegove magme izražajo zemeljsko prapočelo ali osnovni element. V začetku 60. let je začel v sliko vpisovati ali gravirati črke in znake. Ob koncu desetletja pa se je v njegovih slikah pojavil sedeč moški lik z obrazom, ki pogosto spominja na Baconove. V 80. letih je figura v njegovih slikah dokončno zavzela osrednje mesto. T. Brejc je zapisal, da se je odrekel svojemu tako skrbno gojenemu predstavnemu svetu in se znašel pred eno usodnejših odločitev – odrekel se je dominantni vlogi estetike, da bi v zameno spojil usodne izkušnje eksistence z veliko formo. V serijah Sence na duši in Anagoge se je poglobil v osebni svet spomina in travm in formalno presegel dekor. Seriji predstavljata prehod k formaliziranemu figuralnemu slikarstvu, ko ponavljajoča se oblika križanega brez križa ponuja sublimna občutja. Za T. Brejca Bernik ni slikar groze, pač pa je moral iti skoznjo, da se je vrnil k lepemu in resničnemu. Barvno ostaja njegova paleta primarno informelska, in temu se podreja tudi figura.