Zdenka Badovinac
Bodyart
Ekspresivni figuraliki
Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).
Z. Badovinac razlaga, da so imeli kritiki z ekspresivnostjo v mislih zlasti formo. Tisti, ki so termin uporabljali, so ga utemeljevali predvsem z ekspresivnejšim obrisom figure pri M. Krašovec in L. Logarju ter z deformacijo figur in sintetično poenostavitvijo členov pri B. Jesihu. Razloge za poudarjeno ekspresivno dimenzijo so likovni kritiki iskali v »naši tradicionalno ekspresivno obarvani figuraliki« in nikoli do konca razvitem slovenskem ekspresionizmu in novi stvarnosti. Pri tem pa ekspresivnost ni bila mišljena kot »ekspresionizem v ozkih okvirih vulkansko bruhajočega razdejanja«.
Sicer je bila kritika ekspresivni figuraliki precej naklonjena, vendar do nje hkrati skeptična ter pokroviteljska. Pozdravljala je nove ideje, plašila pa jo je nova estetika. Mlade slikarje so največkrat obravnavali kot še nezrele. Dejstvo, da je večina tedanjih kritikov verjela, da gre za neko novo ekspresijo, je pripomoglo k temu, da se je izraz prijel, še posebej zaradi razstave Z. Badovinac, ki ga je ovrednotila kot zgodovinsko utemeljenega, četudi sicer pravi, da je mogoče o ekspresivnem formalnem izrazu govoriti le na silo, ne glede na posamezne ekspresivne in čustvene elemente, ki so jih nekateri umetniki kombinirali s »hladnorazumskimi«. Za večino avtorjev naj bi bil značilen depersonaliziran popartistični formalni izraz, popolnoma nasproten ekspresivnemu, ki ga karakterizira to, da razkriva avtorja kot enkratnega individuuma s sebi lastno potezo in barvno gamo. Poleg tega Z. Badovinac meni, da je do iznajdbe samega izraza prišlo ob iskanju primerjav s tradicijo, ne pa toliko ob iskanju specifičnih značilnosti te produkcije.
Kiparstvo osemdesetih let
Likovna kritika in umetnostna teorija
Omeniti je potrebno še aktivno vlogo pri vzpodbujanju in promoviranju koncepta vzhodne umetnosti, ki jo je v 90. letih prevzela ljubljanska Moderna galerija (Zdenka Badovinac (1958–), zbirka vzhodnoevropske umetnosti Arteast 2000+). V času teoretične trivializacije (teoretičnega sestopa v trivialno) so institucije pričele intenzivno sodelovati pri generiranju teoretične in kritiške refleksije, opravljati izobraževalne naloge, vzpostavljati trg itd. Razširitev v mednarodni prostor je pomenila novo možnost tako za umetnike kot kustose, kritike in teoretike, a je hkrati polje nenehnega konflikta, boja za vidnost, prevlado in uveljavljanje lastnega interesa. Tako je Sorosov center za sodobno umetnost izvajal izobraževalne programe, ki jih je zdaj prevzela šola Svet umetnosti SCCA-Ljubljana. To so tečaj za kustose (1997–), seminar iz pisanja (2003–) in vsakoletne serije javnih predavanj. Gre za predstavljanje in uvajanje novih modelov delovanja v svetu umetnosti, različnih kritiških praks ter za skrb za vzpostavljanje kritiško-teoretične platforme sodobne umetnosti.