Aleksander Bassin
Be-54
Ekspresivni figuraliki
Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).
A. Bassin pravi, da se je za izraz odločil tako zaradi formalnih kot vsebinskih značilnosti. Ekspresivna figuralika se je po njegovem mnenju pojavila kot majhen upor proti konceptualizmu. Sicer gre za združenje posameznikov z izrazito specifičnimi značilnostmi, ki pa jih je povezovala podobna idejna usmerjenost, vendar je kot bolj ali manj originalna varianta sočasnih novofiguralnih trendov v svetu ostala dokaj heterogen pojav.
Del tedanje kritike je skupino rad obtoževal plagiatorstva zahodnih vzorov. A. Bassin jih je branil, češ da originalnost in pristnost v teh novodobnih formulacijah lahko dosežejo le primarni, začetni ustvarjalci, kar pa še ne pomeni, da niso v širšem okviru možne nove rešitve istega primarnega likovnega koncepta predstave.
Kinetična umetnost
Minimalizem
Približno sočasno sta se v Sloveniji oblikovali dve skupini, ki ju povezujemo z minimalizmom, NEOKONSTRUKTIVISTI in OHO. Neokonstruktivisti so napravili radikalen korak vstran od modernističnih teženj informela in lirične abstrakcije ter teženj Ljubljanske grafične šole in sledili ameriškim minimalističnim tokovom v duhu ABC umetnosti, slikarstva barvnega polja in problema »objekta«. Tone Lapajne (1933–), Dragica Čadež (1940–), Drago Hrvacki (1936–) in Dušan Tršar (1937–), je zagotavljal Aleksander Bassin, so manj povezani z ruskim konstruktivizmom kot s sočasnimi neokonstruktivističnimi raziskovanji, kar jih povezuje v skupino. A. Bassin je opazil tudi visoko stopnjo nemimetičnih teženj v skupini ter uveljavljanje vizionarsko-inspirativnega v ustvarjalnem procesu.
Neokonstruktivisti
Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1970 v okviru Ateljeja '70 je umetnostni kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je ves čas spremljal, poimenoval za nNeokonstruktiviste. Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavilo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč predvsem iz povojnih odvodov geometrijske geometrične abstrakcije, zlasti MINIMALIZMA, hard-edge abstrakcije (abstrakcije ostrih robov), optične in KINETIČNE UMETNOSTI ter ostalih sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško gibanje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nemška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruktivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta konstruktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te potlačene slovenske tradicije.