Bauhausa
Geometrična abstrakcija
Geometrična abstrakcija predstavlja pomemben del abstraktne umetnosti, ki jo zaznamujejo nemimetične in nereprezentativne likovne formulacije. Kot nakazuje že ime, geometrično abstrakcijo opredeljuje uporaba geometrijskih oblik in struktur oziroma komponiranje umetniškega dela po geometrijskih načelih. V ospredju sta racionalnost in analitičen pristop z razvidno in pregledno gradnjo, ki razkriva postopek dela. Jasna in merljiva razmerja, ki se zdijo skladna z določenimi objektivnimi zakoni znanstvene narave, geometrično abstrakcijo povezujejo z znanstvenim racionalizmom in vedno izrazitejšo industrializacijo in tehnizacijo družbe v 20. stoletju. To se kaže kot odločilen vpliv že pri izhodiščih ruskega konstruktivizma in Bauhausa, predvsem v konceptu umetnika-inženirja, ki izhaja iz prepričanja o neločljivosti umetnosti in vsakdanjega življenja. Po drugi strani pa je za pionirje geometrične abstrakcije (npr. K. Maleviča in P. Mondriana) značilen metafizičen odnos do geometrije in verjetje v njeno zmožnost povzemanja univerzalnih lastnosti in zakonitosti sveta. Iz teh razlogov je geometrična abstrakcija pogosto izražala določen utopični ideal.
Kinetična umetnost
Usmeritev kinetične umetnosti izvira iz prizadevanj Bauhausa, ruskih konstruktivistov, italijanskih futuristov in gibanja De Stijl. Termin »kinetična umetnost« sta med prvimi uporabila kiparja Naum Gabo in Antoine Pevsner v svojem Realističnem manifestu, izdanem v Moskvi avgusta 1920. Tako lahko nastavke kinetične umetnosti najdemo že v konstruktivizmu in ostalih zgodovinskih avantgardah. Razvoj kinetične umetnosti kot umetniškega gibanja je po 2. svetovni vojni skupaj s sočasnim znanstvenim in tehnološkim razvojem črpal tudi iz obnove idej teh avantgard – idej, ki hvalijo inženirstvo, tehnologijo, gibanje in hitrost v umetnosti. Pogosteje se je izraz »kinetična umetnost« v evropski umetnosti začel pojavljati približno sredi petdesetih 50. let 20. stoletja. Prvič so bila dela kinetične umetnosti zbrana na razstavi z naslovom Le Mouvement (Gibanje) leta 1955 v Ggaleriji Denise René v Parizu, kjer so svoja dela razstavili Yaacov Agam, Pol Bury, Alexander Calder, Marcel Duchamp, Robert Jacobsen, Jesús Rafael Soto, Carlos Cruz-Díez, Jean Tinguely in Victor Vasarely. Leta 1961 je Karl Gunnar Vougt Pontus Hultén, takrat vodja švedskega muzeja moderne umetnosti Moderna Museet v Stockholmu, objavil prvo kronologijo kinetične umetnosti, s čimer je zaznamoval njen vstop v umetnostno besedišče. Referenčno besedilo o kinetični umetnosti je Pontus Hultén kasneje objavil v katalogu The Machine as Seen at the End of the Mechanical Age ob pregledni razstavi kinetične umetnosti v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku leta 1968.
Lirična abstrakcija
S pojmom lirična abstrakcija, včasih tudi lirska ali poetična abstrakcija, označujemo abstraktne smeri, ki so se predvsem v Evropi (École de Paris) in v ZDA (nekatere težnje v okviru abstraktnega ekspresionizma in Newyorške šole) uveljavile po drugi svetovni vojni. Umetniki niso več želeli biti sledilci kubizma in nadrealizma, zoperstavljali pa so se tudi geometrični in utilitarni abstrakciji, ki sta nadaljevali tradicijo konstruktivizma, Bauhausa in De Stijla. Predstavniki lirične abstrakcije niso nikoli oblikovali smeri ali šole, pojem ostaja predvsem oznaka za sorodna nagnjenja posameznih umetnikov, ki so v umetnosti poudarjali osebni barvni in oblikovni izraz, v skupino pa so jih povezovali predvsem galeristi. Predstavniki »čiste« lirične abstrakcije, kot so bili v Parizu Hans Hartung, Gerard Schneider in Pierre Soulages, so bili redki. Ti so na svojih slikah in grafikah poudarjali avtonomnost abstraktnih likovnih oblik, ki se v ničemer več ne nanašajo na figuralnost. Bolj pogosti so bili ustvarjalci, ki so kljub bolj ali manj abstraktnemu videzu svojih del v izhodiščih ostajali vezani na predmetnost. Med temi so se že med drugo vojno v Parizu uveljavili mladi slikarji francoske tradicije (Roger Bissière, Jean René Bazaine, Jean Le Moal, Alfred Manessier, Gustave Singier, Raoul Ubac …). Njihova dela so navdihovali konkretni motivi, praviloma povzeti po naravi, včasih pa tudi iz duhovnega, nematerialnega sveta. Te so transponirali v naturalistične simbolne znake in z barvo, kontrastom, kompozicijo, ritmom ali kako drugače izražali poetična občutja. Sami so se izmikali abstraktni oznaki. S svojimi izjavami in naslovi del so opozarjali na religiozno, panteistično, meditativno enotnost človeka in narave in tako usmerjali občutenje občinstva. Gledalce so vabili, naj se po duhovni poti tudi sami približajo kozmičnim in božjim silam. Ne glede na to, ali je lirična abstrakcija ohranjala stik s predmetnostjo ali ne, pa jo vedno določa predvsem uporaba likovnih elementov, ki so asociativno lirični. V nasprotju s strogimi, geometričnimi ali grobimi ekspresivnimi oblikami konstruktivističnih ali ekspresionističnih abstraktnih tipov so tu od predmetnega sveta abstrahirane oblike mehkejše, biomorfne, nekontrastne, prosojne, zaobljene, skratka ne dramatične in pripovedne, temveč lirično nežne.
Neokonstruktivisti
Ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1970 v okviru Ateljeja '70 je umetnostni kritik Aleksander Bassin skupino, katere delovanje je ves čas spremljal, poimenoval za nNeokonstruktiviste. Poimenovanje se je kljub kritiki širše strokovne javnosti glede neustreznosti in problematičnosti izraza uveljavilo, čeprav ga gre razumeti bolj kot zgodovinsko utrjeno oznako kot pa natančno slogovno opredelitev pojava. Neokonstruktivisti namreč ne izhajajo toliko iz tradicije ruskega konstruktivizma, De Stijla in Bauhausa, temveč predvsem iz povojnih odvodov geometrijske geometrične abstrakcije, zlasti MINIMALIZMA, hard-edge abstrakcije (abstrakcije ostrih robov), optične in KINETIČNE UMETNOSTI ter ostalih sorodnih usmeritev. Z aktualnimi umetnostnimi tokovi so se mladi ustvarjalci srečali na Beneškem bienalu leta 1964 in 1966, kjer so nanje velik vtis naredili angleški umetniki, kiparja Anthony Caro in Philip King ter slikar Robert Smith. Pomemben vpliv predstavlja tudi leta 1961 v Zagrebu ustanovljeno mednarodno umetniško gibanje Nove tendence, v okviru katerega razstavljajo nemška skupina Zero, Piero Manzoni, Piero Dorazio, pariška skupina GRAV, italijanski skupini T in N, Ivan Picelj, Julije Knifer in mnogi drugi. Slovenska kritika jih je umeščala tudi v kontekst Černigojevih avantgardističnih konstruktivističnih poskusov v smislu raziskovanja koncepta konstruktivističnega objekta in jih imela za nadaljevalce te potlačene slovenske tradicije.