Nikolaj Beer
Gestualno slikarstvo
Če se gestualnost kot značilnost slovenskega INFORMELA v 60. letih ni uveljavila, pa se je pojavila v kontekstu novega informela v drugi polovici 80. let, najizraziteje pri Vladu Stjepiću (1958–) in Igorju Fistriču (1957–), pri slednjem se je gesta spajala s figuralnimi težnjami. Marjan Gumilar (1956–) pa je na geometrično obvladani gesti utemeljil krajši cikel v začetku 90. let. Pri Nikolaju Beeru (1945–) pa je pastoznost poteze povezana z vzbujanjem regionalističnih aluzij na prekmursko pokrajino. Za gestualno slikarstvo na Slovenskem je značilno zadrževanje spontanosti in vključevanje kontrolirane geste kot formalnega kompozicijskega elementa.
Nova podoba
Slikarstvo nNove podobe nastaja predvsem na obrobju centrov velikih mest in je zato izrazito pokrajinsko – govorimo o pojavu genius loci –, četudi pogosto vpeto v raznorodne predstave in razpoloženja, ki z domačijsko ikonografijo nimajo prav nikakršne zveze, saj ga ustvarjajo umetniki širokih, na trenutke kar ekscentričnih izkušenj iz ZDA, Mehike, Japonske, Berlina. Glede na skupne lastnosti bi lahko avtorje v grobem razporedili med dve regiji, kjer so ustvarjali. Umetniški središči nove produkcije sta južna Primorska in Ljubljana. Primorski avtorji (najbolj Ž. Marušič, tudi A. Šalamun in E. Bernard) so figuralni, optimistični, gracilni, mediteranski, njihovo slikarstvo je blizu Italijanom. V Ljubljani (kjer še živi tradicija Ljubljanske grafične šole in se ustvarjalci šele postopoma sproščajo v smeri novega slikarstva) pa slikajo ironično, groteskno in abstraktno-ekspresivno, čeprav še vedno figuralno (T. Šušnik, J. Slak - Đoka, M. Erič). Izjema je M. Krašovec – njena risba, povsem drugačna od prej znane, je »italijanska«, čeprav tudi pri njej odkrivamo posmeh in ironijo. V kontekst genius loci sodi tudi vzpostavitev posebne »šole« prekmurskega slikarstva (predvsem Nikolaj Beer [(1945–)])), izviren prispevek k raznolikosti pokrajinskega izraza pa je dodal Herman Gvardjančič (1943–) s svojimi visoko individualiziranimi, psihološkimi krajinami z visokim očiščem (Alpe).
Regionalizem
Če je bil prvi val regionalizma vezan na slogovne premike 50. let, ga v drugačni obliki vnovič srečamo v postmodernizmu, v 80. letih, ko v slikarstvu spet postane priljubljeno odkrivanje nacionalnih šol. Še več, slikarji z vrnitvijo k figuraliki (NOVA PODOBA) zdaj v naslikanih prizoriščih prostora več ne abstrahirajo, temveč ga nazorno prikazujejo kot tisto lokacijo, ki je pogoj za čustveno napetost pri vzpostavitvi izbranega motiva. Uveljavi se izraz genius loci (duh kraja), ki v umetnini nezgrešljivo izdaja, od kod prihaja umetnik. V slovenski umetnosti se prikazujeta predvsem dve robni geografiji, Prekmurje (Zdenko Huzjan ([1948–]), Nikolaj Beer [(1945–])) in Primorska (Živko Marušič [(1945–]), Andraž Šalamun [(1947–]), Cveto Marsšič [(1960–])), z izrazito visokim očiščem pa veliko slik Hermana Gvardjančiča (1943–) izdaja prej občutek klavstrofobije kot geografsko vezanost na alpski svet gorenjske pokrajine. Kritika v tem obdobju spremlja te nove, prostorsko vezane pojave, tako da se zvrsti več predstavitev primorskih ali oziroma prekmurskih slikarjev.