Mirsad Begić

Kiparstvo osemdesetih let

V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.

V začetku 80. let se je prvič širše uveljavil trend, da so tudi kiparji po zaključku ljubljanskega študija odpotovali na izpopolnjevanje v tujino (L. Vodopivec na New York Studio School v New Yorku, 1979–80, kjer je študiral najprej tudi M. Počivavšek, 1980–81, ki je potem študij nadaljeval v Parizu, na École supérieure des Beaux Arts, 1983–86; M. Begić na londonski St. Martin's School of Art, 1982–84).

V tem času se je pod vplivom nove podobe uveljavila predvsem ekspresivna, gestualna, izrazito senzitivna skulptura, zgrajena na osebni kiparski mitologiji (J. Brdar, M. Begić, L. Vodopivec, M. Smerdu). Ko je sredi 80. let fenomen nove podobe uplahnil in so figuralne težnje stopile v ozadje, so se začeli ustvarjalci uveljavljati kot posamezniki in razvijati (motivno in slogovno) izrazito individualne opuse. Diskreditacija nove podobe je povzročila premik v abstraktno skulpturo in instalacijo.

S »skulpturo kot čutnim inkarnatom« in »erotično obravnavo povrhnjice« so se po A. Medvedu ukvarjali M. Begić, J. Brdar, D. Sambolec, pa tudi M. Smerdu.

Kiparstvo M.irsada Begića (1953–) je edino, pri katerem lahko še vedno govorimo o pomenu ikonografije. Vseskozi upodablja domovanja mrtvih, pri čemer je njegov osrednji predtekst egipčanska Knjiga mrtvih. Že ob koncu 70. let ga je pritegnilo delo v odtlej zanj značilnih materialih – mavcu, vosku in vrvi, ki prevladuje v 80. letih. Slednja je lahko tudi pomensko označena, saj spomni na simbolno mrežo: to je ribiška mreža, ki je v Knjigi mrtvih oznaka za očiščenje od vseh spon tostranskega življenja. Begić se je veliko ukvarjal tudi z risbo, ki v izvedbi voščene perorisbe spominja na papiruse iz časov starih Egipčanov, na dokumente sakralnih in obrednih potovanj v zagrobno eksistenco. Njegove skulpture »upodabljajo« mumije in sarkofage, dnevne in nočne ladje-barke, ki povezujejo tostransko in onstransko življenje. Pot, duhovno potovanje (čeprav se zdi, da vse miruje), je za vse Begićeve kipe bistvena, primarna, kot bi se v njej skrivala temeljna skrivnost, najgloblji smisel. Naklonjen je ambientalnim postavitvam, zaradi česar nas njegova dela še bolj prevzamejo in scenično prepričajo.

Generacija, ki se je oblikovala v 70. letih, je vzporedno z NOVO PODOBO vzpostavila fenomen kiparstva 80. let in se na slovenskem umetnostnem prizorišču izrazito uveljavila tudi s tem, da je postavila kiparska izhodišča na nove teoretske temelje. Njen vpliv na slovensko kiparsko produkcijo odražajo tudi vloge, ki so njenim članom pripadle kasneje. D. Sambolec je profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetnostni akademiji v švedskem Trondheimu, L. Vodopivec (od 1984) in M. Počivavšek (od 1996) poučujeta kiparstvo na ALUO, M. Begić je vodilni slovenski portretist, z J. Brdarjem pa sta v samostojni Sloveniji ustvarila največ spomeniških in drugih javnih plastik.

Nova podoba

Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).

Scenografija

Slikarja, ki sta se v zadnjem času posvetila scenografiji, sta še Samo Lapajne (1963–), ki od 90. let dalje sodeluje predvsem s Slovenskim mladinskim gledališčem, in Branko Hojnik (1973–), ki je svoje najpomembnejše scenografije ustvaril v sodelovanju z režiserjem Jernejem Lorencijem. Kljub v zadnjem času relativno redkim vabilom slikarjem in kiparjem, da posežejo v gledališki prostor, nekatere režiserje še vedno izziva možnost dialoga avtonomnih ustvarjalcev. V SNG Drami je bilo v zadnjih dveh letih nekaj takih sodelovanj (Ivica Buljan z Ivanom Kožarićem ([2006]) ter in Sinišo Ilićem [(2008]) in ter Dušan Jovanović z Mirsadom Begićem ([2008])).

Umetnost v javnem prostoru

S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.