Boris Benčič
Fotorealizem
Fragmentarno ali cepljeno iz različnih načinov slikarskih stilizacij sestavlja svoje kompozicije Rudi Španzel (1948–), ki določene dele človeške postave v smislu fotorealizma natančno izslika, ostale predele slikovnega polja pa z ekspresivno potezo zabriše, tako da ustvarja vtis baročne slikovitosti in v tem spominja na zgodnje slike Barda Iucundusa (1949–1986), ki je bil zaradi zgodnjega slikarskega uspeha verjetno kar vpliven zgled za mlade. Časovno njegovega slikarstva, ki s povečavo predmeta ali nenavadnim spojem predmetov nosi s seboj tudi prvine nadrealistične predmetne skladnje, ki za svoj učinek uporabi šok, ne moremo vezati. Podobno, le da z več grotesknosti in drznosti, je po letu 1979, pogosto sivo na sivem, slikal tudi Boris Benčič (1957–2002), sicer diplomant beneške akademije, ki je za osrednji slikarski predmet izbral lastno podobo v različnih ekspresivnih položajih.
Performans
Za performans je bilo v 80. letih značilno ukvarjanje s položajem in vlogo posameznika/umetnika v družbi. Na področje spraševanja o posameznikovi določenosti s socialnimi obrazci spadata performansa Marka Kovačiča (1956–) Casus Belli (1983, Galerija ŠKUC, Ljubljana), po katerih je nastal VIDEO, in performansi slikarja Jožeta Slaka - Đoke (1951–), ki jih je ta od leta 1979 izvajal na otvoritvah svojih razstav (Mojo srčno kri škropite, 1979, Galerija ŠKUC, Ljubljana). Ob koncu 70. let je tudi Boris Benčič (1957–2002) na prostem in v galerijah na Obali izvajal performanse, v katerih je plesal pred sliko in jo rezal ter uničeval.