Goran Bertok
Fotografija in umetnost
90. leta so poleg tega obdobje porasta avtorskih pozicij v okvirih fotografskega medijskega diskurza in čas povišane pozornosti, ki jo fotografiji z ustanavljanjem novih fotografskih galerij začenjajo namenjati institucije in trg okoli leta 2000. Najizrazitejše avtorske pozicije oblikujejo: Tomaž Gregorič (1969–), ki deluje tudi na področju komercialne fotografije in ga lahko opredelimo kot nadaljevalca konceptualne fotografije, predvsem s serijo Periferija (od leta 1998 dalje). To so podobe sive, banalne realnosti vsakdanjega predmestnega in mestnega sveta, ki jih dostikrat spregledamo, novoodkrite situacije pa s presenetljivostjo lahko tekmujejo z bleščečimi, eksotičnimi, spektakularnimi posnetki. Tomo Brejc (1975–) se je uveljavil na področju fotografskega portreta. Njegov značilni »režirani dokumentarizem« je konceptualno utemeljen, saj predmet njegovega zanimanja ni svet, ki ga s fotoaparatom lovi v objektiv, ampak načrtno zgrajena podoba kot zrežirana situacija (Rekonstrukcije, 2003, Galerija Equrna, Ljubljana). Osnovna tematika fotografa Gorana Bertoka (1963–) so bila vedno telesa, ki jih je raziskoval v patoloških stanjih. Bertok se s fotografijo polašča teles, obseda ga obsojenost na lastno telo; telo kot meso, kri, sok in še vse, kar prestopa konvencije in je nenavadno, obrobno, bizarno, morbidno, prepovedano. Zato prikazuje nasilje nad telesom, tudi nad lastnim, v ciklu Obiskovalci (2006, Galerija Kapelica, Ljubljana) pa je beležil krhkost človeškega telesa v njegovi zadnji fazi, v trenutku razpadanja, izginjanja – v pepel spreminjajoče se mrtvo telo v krematoriju. Aleksandra Vajd (1971–) s poglobljenim raziskovanjem fotografskega medija razširja referenčni prostor konceptualne fotografije, včasih usmerjene v intimnost osebnega odnosa in drugič v dialog z umetnostjo.
Kritika institucij
Leta 2002 sta Dean Verzel (1961–) in Goran Bertok (1963–) izvedla performans Sveti križ z nekajmetrskim križem, ki stoji na vzpetini nad Strunjanom. Tehnično preprost performans – betonski križ sta brezhibno zaščitila, gorela je samo povrhnjica – je v javnosti in medijih precej odmeval. Gorel je križ kot večpomenski simbol krščanstva in cerkve, ne da bi bil kakorkoli poškodovan. Ali je v tem primeru umetnost le zastavljala vprašanja in ne ponujala odgovorov, kakor s frazo rado narekuje novoekonomsko kuratorstvo? Projekt je pomenljiv zaradi posledice, kazenskega pregona umetnikov, ki med drugim kaže na stopnjo avtonomije umetnosti in liberalnosti družbe ter na prag njene tolerance do kritičnih dejanj. Koprski kriminalisti so zoper umetnika že teden po dogodku vložili kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena, kar se kaznuje z do petimi leti zapora. G. Bertok je izjavil, da mu križ ne pomeni nič, saj ni niti krščen, da pa zaznava, da se mu vsiljuje. Z vsakodnevnim zvonjenjem cerkev sporoča svoje religiozne aktivnosti po vsem mestu, čeprav je vera stvar intime. Če uradna slovenska RKC govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele, sam zagovarja repoganizacijo.
Performans
Tudi Goran Bertok (1963–) je svojo fotografsko estetiko prikazal v sadomazohističnem performansu Meso sužnja (1999, Galerija Kapelica), v katerem je moškega z masko mučila v nuno oblečena ženska tako, da je k njegovemu telesu približevala gorečo svečo.
Umetnost v javnem prostoru
Umetniške prakse na javnih prizoriščih s svojimi družbenimi in estetskimi razsežnostmi na gledalce pogosto učinkujejo kot šok ali presenečenje, njihovi protagonisti pa so v komunikaciji z naključnimi mimoidočimi pogosto izpostavljeni različnim neposrednim (tudi neprijetnim) reakcijam, pojasnjuje Barbara Borčić. Eden radikalnejših primerov burnega odziva javnosti je umetniški projekt Sveti križ (2002), ki sta ga na vzpetini nad Strunjanom izvedla Goran Bertok (1963–) in Dean Verzel (1961–). Nekajmetrski križ sta zažgala z namenom, da bi posnela fotografije, in čeprav je bila akcija dosledno in konsistentno izpeljana v okviru širšega in kontinuiranega umetniškega procesa, in ne zgolj kot izolirana destruktivna poteza, ter križ ni bil poškodovan, je bila proti umetnikoma vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena. Umetnika nista bila kaznovana (KRITIKA INSTITUCIJ).