skupina Borghesia
Bodyart
Ta razpon sta znotraj alternativne scene najbolje ponazarjali dve glasbeni skupini, ki sta nastopali v smislu celostnega dela, ki je poleg glasbe obsegalo tudi projekcije, performanse, in pri katerih je imelo telo ključno vlogo. Na eni strani je bil Laibach (1980–, Laibach KUNST) s svojo skrajno discipliniranostjo in strogo podreditvijo totalitarnim vzorcem kolektivnega obnašanja, na drugi pa je Borghesia (1982-–1995) (ZVOK), prav narobe, gradila svojo retoriko in estetiko s podobjem tabuiziranega, prepovedanega, potlačenega. Tudi nekateri performansi Marka Kovačiča (1956–) so demonstrirali prav to ujetost v vnaprej dane družbene vloge in položaje. Poskus preboja te ujetosti v poudarjeni telesni izkušnji se zdi kot dejanje iz obupa in je iluzorno. performans Performans Casus Belli (1982, Galerija ŠKUC, Ljubljana), kar pomeni povod za vojno, je vseboval dogajanje, omejeno na projekcijo sence na platno in spremljajočo glasbo. V drugem delu si je M. Kovačič pred občinstvom okoli glave ovijal selotejp. S tem dejanjem izvajanja krutosti nad samim seboj je skušal predvsem prikazati, da tako navidezni svet umetnosti kot resnični svet obvladuje ista posameznikova nemoč pred institucijami umetnosti, medijev, politike.
Kibernetična umetnost
V Sloveniji lahko med prvimi prelomnicami omenimo stroj za slikanje, ki ga je slikar Bogoslav Kalaš (1942–) leta 1971 skonstruiral za prevajanje fotografij v slike. V zgodnjih 80. letih so člani glasbene skupine Borghesia (1982–1995) pri svojih video nastopih uporabljali animacije, ki so se izračunavale v realnem času. To je bila prva in vizionarska demonstracija novih možnosti uporabe računalnikov. Isti pristop sprotnega izračunavanja sta deset let pozneje, leta 1994, uporabila Marko Peljhan (1969–) in Luka Frelih (1974–) v podobnem projektu Mikrolab (ZNANOST IN UMETNOST), 3-D filmu na motiv scenografije Kandinskega za Slike z razstave Musorgskega. Mikrolab je bil za razvoj slovenske računalniške umetnosti prelomen dogodek. Če so umetniki tehnologijo pri svojih delih pred tem uporabljali zelo poredko, lahko po tem projektu govorimo o vzpostavitvi zelo razgibane skupnosti ustvarjalcev na tem področju.
Performans
V 80. letih sta delovali tudi dve glasbeni skupini, pri katerih je bila močno prisotna ideja imidža: Laibach (1980–) in Borghesia (1982–1995). Delovanje obeh je bilo na koncertih izvedeno ne zgolj kot glasbeni dogodek, temveč kot celostno delo s projekcijami, glasbo in performansom, pri čemer je igralo pri obeh zelo pomembno vlogoi telo, pri Laibachu (LAIBACH KUNST) predvsem v smislu skrajne disciplinarnosti in nenehne podrejenosti režirani vlogi, kar skupina goji še danes, medtem ko je Borghesia gradila svojo estetiko ravno obratno, s podobjem tabuiziranega, prepovedanega in potlačenega. Leta 1984 je v Cankarjevem domu uprizorila zelo odmeven performans Lustmörder, ki je zaradi družbene kritičnosti sprožil številne polemike po vsej Jugoslaviji.
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.
Zvok
Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.