Milena Braniselj

Kinetična umetnost

Na področju Slovenije ter širšega jugoslovanskega prostora lahko o kinetični umetnosti kot umetniškem gibanju govorimo v obdobju od srede 50. let do konca 60. let prejšnjega stoletja. V 70. letih so v Sloveniji principe kinetične umetnosti, s sicer popolnoma drugimi izhodišči, uporabljali tudi neokonstruktivistI. Med izrazitejše primere sodijo dela Dušana Tršarja (1937–) in Vinka Tuška (1936–). Konec 70. let pa sta izhodišča kinetične umetnosti v svojih avtorskih poetikah vidneje nadaljevala Tihčeva študenta Milena Braniselj (1951–) in Tomaž Kolarič (1952–).

M. Braniselj se je kot Tihčeva študentka od konca 70. let prejšnjega stoletja v slovenskem prostoru najdosledneje ukvarjala s kinetičnim oziroma mobilnim kiparstvom. Sprva je raziskovala različne možnosti umetnega spodbujanja gibanja z elektromotorji in drugimi mehanizmi, kasneje se je usmerila k naravnim principom gibanja mobilov, ki jih premikajo gledalci oziroma zračno valovanje, če so dela postavljena v odprt javni prostor ali kar v pokrajino.