Jakov Brdar

Kiparstvo osemdesetih let

V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.

V tem času se je pod vplivom nove podobe uveljavila predvsem ekspresivna, gestualna, izrazito senzitivna skulptura, zgrajena na osebni kiparski mitologiji (J. Brdar, M. Begić, L. Vodopivec, M. Smerdu). Ko je sredi 80. let fenomen nove podobe uplahnil in so figuralne težnje stopile v ozadje, so se začeli ustvarjalci uveljavljati kot posamezniki in razvijati (motivno in slogovno) izrazito individualne opuse. Diskreditacija nove podobe je povzročila premik v abstraktno skulpturo in instalacijo.

S »skulpturo kot čutnim inkarnatom« in »erotično obravnavo povrhnjice« so se po A. Medvedu ukvarjali M. Begić, J. Brdar, D. Sambolec, pa tudi M. Smerdu.

V kiparskem opusu J.akova Brdarja (1949–) ne moremo govoriti o več različnih obdobjih, celo slogovni razvoj je zanemarljiv. Forma, ki jo je razvil v 70. letih, se ponavlja skozi njegov celoten opus. Že od samega začetka je namreč v ospredju gib, ki sestoji iz dveh načel: širokopotezne geste, ki oblikuje s potegom dlani po glini, in kupčku le-te, ki ostane, ko se gib konča ter prelomi v novo potezo roke. Gib obuja, oživlja materijo v novo bitje, skulpturo, na skrajno čuten, erotičen, ekspresiven in hkrati inteligibilen, poduhovljen način. Vsebino kipa določa prebujena telesnost. Njegove spotegnjene, k svetlobi stremeče figure s samosvojo anatomijo niso le utelešena kiparska gesta, temveč prestopajo v simbolnost, predvsem pa obnavljajo vezi s historičnim kontekstom, včasih s helenističnim kiparstvom (Pergamski oltar), spet drugič z italijanskim trečentističnim slikarstvom (Giotto) ali čim drugim.

Generacija, ki se je oblikovala v 70. letih, je vzporedno z NOVO PODOBO vzpostavila fenomen kiparstva 80. let in se na slovenskem umetnostnem prizorišču izrazito uveljavila tudi s tem, da je postavila kiparska izhodišča na nove teoretske temelje. Njen vpliv na slovensko kiparsko produkcijo odražajo tudi vloge, ki so njenim članom pripadle kasneje. D. Sambolec je profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetnostni akademiji v švedskem Trondheimu, L. Vodopivec (od 1984) in M. Počivavšek (od 1996) poučujeta kiparstvo na ALUO, M. Begić je vodilni slovenski portretist, z J. Brdarjem pa sta v samostojni Sloveniji ustvarila največ spomeniških in drugih javnih plastik.

Nova podoba

Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).

Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.

Umetnost v javnem prostoru

S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.