Martin Bricelj
Netart / Spletna umetnost
Vrt in umetnost
Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).
Zvok
Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).