Marcel Brion

Fantastična umetnost

S tem pojmom označujemo določene figuralne težnje v umetnosti po letu 1945, ki jih ni mogoče povsem izločiti iz kontinuiranega razvoja nadrealizma po vojni (Luc Menaše je tudi v slovenščini vztrajal pri obliki surrealizem). V času, ko sta le-tega v Parizu s prizorišča izrinila eksistencialistična filozofija in gestualno slikarstvo, je obstajalo v figuraliki še vedno močno nagnjenje k upodabljanju nenavadnega, prividnega, sanjskega, pošastnega, predvsem iracionalnega. Če je nadrealizem svojo strategijo delovanja utemeljil na postopkih dela, predvsem na avtomatizmu, namenjenem razkrivanju nezavednega, potem je fantastična umetnost, ki jo včasih označimo tudi za magično umetnost, usmerjena v ilustrativna prikazovanja tovrstnih podob. Namesto da bi se ukvarjala s potlačenim in nezavednim, v ospredje raje postavlja uprizarjanje dnevnih sanjarij in demonov, ki posameznika preganjajo v polzavednem stanju. Na pomensko razlikovanje v poimenovanju je opozorila razstava Fantastic Art, Dada, Surrealism, ki so jo leta 1936 pripravili v newyorškem muzeju MoMA. Termin je kot umetnostni fenomen populariziral Marcel Brion s knjigo Art fantastique (Pariz 1961), kjer ga je obravnaval nadzgodovinsko in s tem prikazal pomembno prisotnost fantastičnega v vseh obdobjih umetnosti. V knjigi je opazno mesto pripadlo slovenskemu slikarju Francetu Miheliču, ki v njej nastopa kot edini jugoslovanski umetnik.