Daniel Buren
Primarno slikarstvo
Primarno slikarstvo je močno povezano z izkušnjo MINIMALIZMA in KONCEPTUALIZMA. Uveljavilo se je v 70. letih, času burnih razprav o koncu umetnosti, zlasti slikarstva, zato ga gre razumeti kot poskus ponovne revitalizacije medija, ko so nekateri že izgubili vero v njegovo moč, drugi pa so se naveličali informacijske zasičenosti konceptualizma. Primarnega slikarstva ne smemo razumeti le kot še en odvod analitične abstrakcije, temveč ga moramo obravnavati kot odmev konceptualizma, ki slikarstvo vidi kot možno polje za preizkus precejšnjega dela konceptualističnih pristopov. Če je konceptualna umetnost razmišljala o naravi same umetnosti, potem primarno slikarstvo s sistematično analizo lastnih sestavnih delov preizprašuje naravo slikarstva kot takega. Odkriva se nam kot neke vrste operativna kritika pojma slikarstva in je vzporedno toku poststrukturalistične kritike, ki je s pomočjo logike, lingvistike, psihoanalize in historičnega materializma analizirala značilnosti, sredstva in vzročnosti lastne prakse. Primarno slikarstvo ne nudi samo skoncentrirane usmerjenosti na notranje probleme umetniškega jezika, ni pasivno v odnosu do družbene moči, ampak se zoperstavlja pritiskom dobe, v kateri sta eksistenca in delovanje sfere umetnosti in kulture postavljeni pod vprašaj. Tipični predstavniki primarnega slikarstva v ZDA so Robert Ryman, Agnes Martin in Brice Marden, v Evropi pa slikarji skupin Support-Surface (Louis Cane, Marc Devade idr.) in BMPT (Daniel Buren, Olivier Mosset, Michel Parmentier in Niele Toroni).
Umetnost v javnem prostoru
Daniel Buren se sprašuje, zakaj mora besedo »umetnost«, če se nahaja na prostem oziroma v mestu, vedno spremljati pridevnik »javna«. Ali to pomeni, da v nasprotju z njo tista v muzejih, ki so namenjeni izključno javnosti, ni javna? Z neenakim poimenovanjem se mogoče namiguje na to, da je npr. objekt na cesti pred očmi publike vseh vrst, medtem ko v muzej zahaja »specializirana« publika, bolj občutljiva za umetnost. Tudi v vsakdanji rabi jezika naletimo na podoben paradoks. Če je umetnik povabljen, da pokaže svoje delo v galeriji, navadno reče, da ima razstavo, če pa je izbran na natečaju za delo v javnem prostoru, se ukvarja z javnim naročilom. Beseda »naročilo« je iz konteksta razstave v muzeju izključena, kar naj bi pomenilo, da je umetnik v galerijskem prostoru svoboden, vendar je to svobodo potrebno označiti kot nadzorovano svobodo.