Milan Butina
Likovna kritika in umetnostna teorija
Na področje pisanja o in iz umetnosti sodi likovna teorija, ki k predmetu, to je likovni umetnosti, pristopa z vnaprej izoblikovanimi metodološkimi modeli. Govorimo o teoriji likovnega jezika, ki se ukvarja s preučevanjem likovne slovnice, morfologije, kompozicije. Analizira, medsebojno primerja in utemeljuje morfološke značilnosti umetniških del. Posamezne zastavke metodoloških izhodišč pri snovanju likovne teorije in analizi morfoloških ter oblikotvornih značilnosti sta zasnovala Klavdij Zornik (1910–2009) in Zoran Didek (1910–1975), z delom je sistematično nadaljeval Milan Butina (1923–1999), čigar delo so zaznamovale sledi iz gestaltpsihologije in teorije percepcije, še izraziteje pa je na področje z izhodišči v epistemologiji in semiotiki posegel Jožef Muhovič (1954–).
Scenografija
Slikar in likovni teoretik Milan Butina (1923–1999) je v obdobju od 1950 do 1970 deloval kot tehnični vodja in bil scenograf pri velikem številu predstav v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), občasno sodeloval z Mestnim lutkovnim gledališčem (LGL), leta 1970 pa je postal predavatelj scenografije na AGRFT. K sodelovanju z MGL so bili nekajkrat povabljeni Melita Vovk (1928–), ki je bila v letih med 1973 in 1978 višja strokovna sodelavka za scenografijo na AGRFT, Klavdij Palčič (1940–) ter Marjan Kravos (1948–), slednja sta veliko sodelovala predvsem s svojim domačim Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu.