Sandi Červek
Abstraktni kolorizem
Goethe je nekoč zapisal, da se barva rojeva v polarni interakciji med svetlobo in temo, in čeprav je bila njegova ugotovitev znanstveno ovržena, odlično ponazarja razpon barve in njeno ciklično pot – bela svetloba je zmes vseh spektralnih barv in sploh pogoj njene pojavnosti, medtem ko črna z absorpcijo vseh barvnih svetlob pomeni njeno izginotje. Značilna predstavnika, ki sta svojo prepoznavno likovno govorico izoblikovala v 90. letih, sta Zdenka Žido (1959–) in Sandi Červek (1960–). Enako kot predstavniki abstraktnega kolorizma se ukvarjata s problematiko čistih slikarskih vrednosti, odmaknjenih od mimetičnega in referencialnega. Za oba je značilen analitičen in sistematičen slikarski proces, ki kot tak že vstopa v območje pomena. V svojih delih se osredotočata na problematiko svetlobe in njenih učinkov.
Monokromno slikarstvo S. Červeka je v 90. letih izhajalo iz postopnega enotenja barvnih ploskev v smeri črne slike, ki opušča sleherno asociativnost z oblikami vidne narave in konkretnimi predmetnimi ali prostorskimi iluzijami. Avtor gradi slikovno polje z reliefnimi nanosi, ki sledijo vnaprej zamišljeni osnovni shemi in s sledmi utorov lopatice v barvno snov gravirajo risbo. V napetosti med monokromno barvno snovjo in haptično risbo se vzpostavi nepredvidljiva prostorska dinamika, ki jo omogoči zunanja svetloba, ko pade na sliko. Z vsako novo svetlobno situacijo, drugačnim zornim kotom in premikom gledalca se slika kot v kalejdoskopu vedno znova spreminja in sestavlja, tako da nikoli ne zadošča en sam pogled nanjo. V Červekovem slikarstvu se paradoksno prav črna slika vzpostavi kot nekakšna matrica za lovljenje svetlobe in odraz njenega gibanja.
Informel
V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).