Vuk Čosić
Netart / Spletna umetnost
Če se je v začetnih letih spletna umetnost ukvarjala bolj sama s sabo in nanašala sama nase ter bolj od širše družbene problematike vzpostavljala razmerje do umetnosti in umetniškega sveta, je po prelomu tisočletja tako v svetu kot pri nas postala bolj kompleksna. Lahko jo razdelimo na več smeri, od bolj programsko orientirane, ki nastaja v povezavi z različnimi podpornimi organizacijami, ljubljanskima Ljudmilo (1995–) in Kiberpipo (2001–) ter mariborsko Kiblo (1996–), do prakse, ki se naslanja na tradicijo netarta. Globalno najbolj prisotna sta rhizome.org in netart.org.uy, še vedno pa živahno delujeta tudi I. Štromajer in J. Železnikar (projekt Retypescape, 2003), medtem ko se V. Ć Čosić kljub pionirstvu, ki si ga deli z I. Štromajerjem pri ustanovitvi Ljudmile, počasi umika z območja spletne umetnosti. Teo Spiller (1965–) pa je opravil premik od grafičnih poigravanj k ustvarjalni rabi internetnega medija (Nice Page, 2000) in se vključuje v diskusije o komercializaciji in tržni uporabnosti spletne umetnosti. Je eden prvih netartistov, ki so svoje spletno umetniško delo uspeli prodati na umetnostnem trgu (Net.art.forum, 1999).
Umetnost v javnem prostoru
Z začasnimi umetniškimi projekti v javnem prostoru so v 90. letih nadaljevali mnogi umetniki, med njimi Matej Andraž Vogrinčič (1970–) (Oblečena hiša, 1993), ki je kose oblačil nadel na pročelje propadajoče hiše na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, in Vuk Čosić Ćosić (1966–), ki je na ljubljanski grajski hrib namestil napis Hollywood (1994) v Braillovi pisavi. Poseben fenomen v slovenskem prostoru predstavlja METELKOVA MESTO, območje nekdanje vojašnice, ki so ga leta 1993 zasedli umetniki.