Eda Čufer

Ideologija in umetnost

Irwin

S projektom NSK Država v času so začeli leta 1991 in ga, poleg Ede Čufer (1961–), v glavnem tudi sami vodili. Gre za opozicijo političnemu vztrajanju, da je obvladovanje nekega teritorija, etničnih skupin in mej edini način definiranja države. Kot alternativo so postavili pomen komunikacije in izmenjave individualnih izkušenj, ki se akumulirajo skozi čas. Statusa države tako ne določa teritorij, ki ga neka enota obsega, ampak območje misli, ki je spremenljivo in vedno v procesu nastajanja, v odvisnosti od oseb, ki v tem procesu sodelujejo. NSK Država je brez kakršnegakoli fizičnega prostora, obsega pa »mentalni« teritorij, ki obstaja v času kot akumulacija individualnih izkušenj. Je hkrati afirmacija in odpor do statusa, ki ga ima država v današnji družbi, in prek njenega (ne)obstoja postavlja pod vprašaj vse modele obstoječih držav. NSK Država v času se je v različnih mestih po svetu materializirala kot ambasada ali konzulat. Prva je bila NSK Ambasada Moskva leta 1992 v zasebnem stanovanju, kjer so potekala tudi predavanja članov skupine NSK in drugih jugoslovanskih ter lokalnih teoretikov in umetnikov. Tako so se v pogovorih s publiko izmenjavale izkušnje in mnenja. Projekt je bil dokumentiran v publikaciji IRWIN-NSK Embassy Moscow: how the East sees the East (IRWIN-NSK Ambasada Moskva: kako Vzhod vidi Vzhod), ki je izšla ob razstavi istega leta v Galeriji Loža v Kopru. Na teh fiktivno skonstruiranih ambasadah in konzulatih je bilo mogoče pridobiti tudi potni list in državljanstvo Države NSK.

Omeniti velja še en soroden projekt, Transnacionalo, v okviru katere je poleti 1996 skupina umetnikov različnih narodnosti v enem mesecu prepotovala ZDA. Skupino so sestavljali kolektiv IRWIN, Aleksander Brener, Vadim Fiškin, Yuri LeidermanJurij Lejderman, Michael Benson in Eda Čufer. Potovanje je simbolično potekalo od vzhoda proti zahodu ameriškega kontinenta, zamišljeni artefakt pa je bilo potovanje kot celota, saj je bilo namenjeno soočenju in debatiranju o različnih temah in problemih, ki sestavljajo intimni, umetnostni, kulturni, socialni in politični prostor umetnikovega dela. Potovanje je potekalo na zasebni (potovanje in pogovori znotraj skupine), pa tudi javni ravni (stiki in soočenja razlik med desetimi umetniki z Vzhoda, ki potujejo, z domačimi umetniki iz petih večjih ameriških mest). V letih po potovanju je skupina IRWIN pripravila več vizualnih prikazov tega dogodka v obliki instalacij, dokumentirali pa so ga v publikaciji Transnacionala: Highway Collisions between East and West at the Crossroads of Art (Ljubljana 1999).

Likovna kritika in umetnostna teorija

Od konca 70. let dalje se je pomembno uveljavil fenomen alternativne scene, ki je vplivala na širitev pojma umetniškega in njegovega kulturnega dosega. Z novimi umetnostnimi oblikami in estetskimi možnostmi so neločljivo povezana politična in družbenokritična stališča. Poleg teoretikov, filozofov in sociologov (mdr. Slavoj Žižek, Rastko Močnik) so bili umetniki tisti, ki so oblikovali močne konceptualne temelje in utemeljevali umetniške forme. Vse bolj sta se uveljavljala VIDEO in PERFORMANS, pojavila se je retroavantgarda. Tudi te pojave je spremljala mlada generacija umetnostnih zgodovinarjev, predvsem Barbara Borčić (1954–), iz vrst ustvarjalk-teoretičark pa izhaja Marina Gržinić (1958–), ki se ukvarja z institucionalnimi okoliščinami umetnikovega dela in umetnine (institucionalna kritika INSTITUCIJ) ter kritiko avtonomije umetniškega objekta. Na konkretno umetniško prakso ali medij pa je osredotočeno teoretično delovanje Ede Čufer (1961–), ki se vključuje v delovanje in promoviranje NSK (kot kritiško orodje uporablja medij intervjuja). Z vprašanji novih tehnologij in s posledičnimi transformacijami sveta ter teorijo novih medijev pa se ukvarjajo Janez Strehovec, Melita Zajc in M. Gržinić.

Retroavantgarda

Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije leta 1991 je NSK leta 1992 ustanovil lastno »Državo v času«. Ta projekt je v 90. letih izvajala predvsem skupina Irwin V tem okviru sta nastali Ambasada NSK in Konzulat NSK, ki ju lahko razumemo kot specifični družbeni instalaciji, ki simbolično in umetniško posnemata prenos fenomena NSK v drug kulturni, družbeni in politični prostor. Prvi projekt NSK Države v času je bil NSK Ambasada Moskva leta 1992. Na povabilo ruskih umetnikov in kritikov je bil projekt izveden v kontekstu apt-arta (apartment art – umetnost v stanovanju), ki se je začel v 80. letih in poudarja status zasebnega prostora v obdobju komunističnega totalitarizma. Predstavlja poskus iskanja političnih in osebnih umetniških poti, ki potekajo vzporedno z uradnimi institucijami. Z njimi so fizično povezane, politično in kulturno pa so od njih oddaljene. Zasebno stanovanje na Leninovskem prospektuvi aveniji 12 v Moskvi so imenovali NSK Ambasada. Prostor so okrasili z umetniško izoblikovanimi insignijami državnega veleposlaništva, v njem je skupina IRWIN razstavila slike iz cikla Kapital, predstavljeni pa so bili tudi plakati, oblikovalski izdelki in video ter glasbena dela skupine Laibach ter posnetki Kozmokinetičnega kabineta Noordung. Zvrstilo se je več predavanj in javnih razprav z gosti: povabljenimi kritiki, teoretiki, umetniki iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Rusije. Mesec dni so razpravljali o položaju umetnosti po padcu komunizma na Vzhodu, kar je bilo pozneje dokumentirano v knjigi NSK Embassy Moscow: How the East Sees the East (1993). V okviru projekta so IrwinIRWIN, Josif Bakstein, Marina Gržinić, Eda Čufer, Olga Holmogorovna, Elena Kurljanceva, Georg Litičevski, Viktor Misiano, Dimitrij Prigov in Konstantin Zvezdočotov sestavili in podpisali Moskovsko deklaracijo z izhodišči v zgodovinskih, družbenih, političnih, kulturnih in umetniških vzhodnoevropskih sistemih. Eden temeljnih motivov projekta je bil organizirati mednarodno umetniško akcijo zunaj institucionalnih sistemov v okviru mreže enako mislečih posameznikov. Sredi 90. let so prenos fenomena NSK Ambasada razširili še na druge kulturne, družbene in politične kontekste v Umagu, Dublinu, Gentu, Berlinu, Sarajevu, Firencah in Pekingu in v virtualne prostore (NSK Electronic Embassy, 1995). NSK je vzpostavil reprezentacijsko konstrukcijo slovenske zgodovine likovne umetnosti kot zgodovino, ki se spominja skozi recikliranja in retro usmeritve. Deloval je skozi ukvarjanje z zgodovino in lastno vzhodno pozicijo v obliki East Art Map. Skupina Irwin IRWIN je v sodelovanju z Michaelom Bensonom 6. junija 1992 izvedla akcijo Črni kvadrat na Rdečem trgu, leta 1996 pa v okviru projekta Transnacionala, enomesečnega potovanja mednarodne skupine umetnikov z vzhodne na zahodno obalo ZDA, reflektirala odnos Vzhod-Zahod.