Dam

Grafiti

Grafiti so se sredi 90. let začeli pojavljati tudi v drugih slovenskih mestih, Mariboru, Celju, Novi Gorici. Nekateri centri so delovali že od začetka 90. dalje, opaženi pa so postali v sredini desetletja. V Mariboru so se grafiti uveljavili kot brezkompromisna reakcija na mestne probleme in postali njegov nepogrešljiv sestavni del. Močno se je razvila grafitarska etika. Pomembno vlogo ves čas igra subkulturni prostor Pekarna, ki zaseda nišo, sorodno ljubljanski Metelkovi. Izredno popularne so postale tudi vlakovne kompozicije, večkrat je uspešno poslikana celotna stranica vagona (t. i. whole car). Med prve mariborske grafitarje spadajo Da Vinci, Makro, Spoon, Dogfucker, Rattone, Sprejer X, Teenager Joke Monse (kasneje Ioke 42 in Egotrip), Foto, Doktor, Dam, OneZ, MBC Ccrew, Sun, Mentol in še nekaj mlajših, vendar jih je med njimi zelo malo še aktivnih.

Grupa 69

Grupa 69 je v času svojega delovanja razširila svoje vrste še z novimi člani, včasih pa na razstavo povabila gostujoče umetnike. Že na prvi razstavi v Vili Bled so se skupini pridružili najuglednejši jugoslovanski umetniki: Jagoda Buić, Radomir Damnjanović - Damnjan, Miroslav Šutej in Vladimir Veličković. Skupini so se leta 1973 pridružili novi člani: Zdenko Kalin (1911–1991), France Mihelič (1907–1998) in Štefan Planinc (1925–). Gosta na razstavi leta 1974 v Moderni galeriji sta bila Zoran Mušič in Lojze Spacal. Leta 1976 pa jugoslovanski umetniki niso bili predstavljeni zgolj kot gostje Grupe, pač pa kot njeni člani. Ob razstavi, ki je bila najprej postavljena v Moderni galeriji v Ljubljani in je gostovala po Sloveniji in v Sarajevu, potem pa bila na ogled še v Fondazione Bevilaqua La Masa v Benetkah, so se kot novi člani skupine predstavili Jagoda Buić (1925–), Stojan Čelić (1925–), Dušan Džamonja (1928–), Miodrag B. Protić (1922–), Vjenceslav Richter (1917–2002), Miroslav Šutej (1936–2005) in Mehmed Zaimović (1938–).

Ideologija in umetnost

V 90. letih prakso razkrivanja ideološkosti institucije umetnosti nadaljujejo projekti umetnikov, ki ustanavljajo lastne muzeje ali in druge raziskovalne ustanove in ter nastopajo v vlogi kustosov. Tadej Pogačar (1960–) je leta 1990 ustanovil Muzej sodobne umetnosti, ki ga je naslednje leto začel predstavljati na razstavah, in ga pozneje preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary ArtMuseum of Contemporary Art. Alenka Pirman (1964–) je s projektom Skate muzeja začela leta 1990 in v letih 1991–93 pripravila njegovo turnejo po slovenskih galerijah, od leta 1996 pa deluje njen Inštitut za domače raziskave. Paleoantropološki muzej M. Kovačiča je nastal leta 1995. Kabinet: premični razstavni laboratorij A. Pirman, Damijana Kracine (1970–) in Janija Pirnata (1974–) so avtorji zasnovali v letu 2004.

Ilustracija

V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).

K ugledu in vplivu ilustracije pa so pomembno prispevale tudi nagrade. Prva je bila leta 1949 ustanovljena Levstikova nagrada za ilustratorje, ki jo vsakoletno podeljuje Mladinska knjiga. Od leta 1993 pa vzporedno s prirejanjem Slovenskih bienalov ilustracije v organizaciji DSLU podeljujejo nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo, nagrade Hinka Smrekarja in po njem imenovane plakete ter priznanja (tudi za poljudnoznanstveno ilustracijo), kar prispeva k popularizaciji te likovne zvrsti. Pregled dobitnikov Smrekarjevih nagrad in plaket v zadnjem desetletju in pol lahko izpostavi določeno kvaliteto in kontinuiteto avtorja. Med prejemniki so bili: M. L. Stupica, Danijel Demšar, Alenka Sottler, Dušan Muc, Irena Majcen, M. Osojnik, K. Gatnik, Rudi Skočir, Zvonko Čoh, Kamila Volčanšek, Damijan Stepančič, Jelka Godec Schmidt, Suzi Bricelj, Kristina Krhin, medtem ko so nagrade za življenjsko delo doslej prejeli M. Stupica, A. Gošnik Godec, J. Reichman, M. Vogelnik, Milan. Bizovičar in M. Jemec Božič.

Kozmokinetični kabinet Noordung

Druga naseljena skulptura je bila predstavljena leta 1995 kot Petdesetletni projektil 1995–2045:: / Noordung D. Živadinova in D. Zupančič v Festivalni dvorani v Ljubljani. Projektil pomeni izstrelitev ideje, ki traja v določenem času; konkretno označuje 50-letno časovno kapsulo. 20. aprila 1995 ob 22. uri je šestnajst igralcev – Damjana Černe (1958–), Ivan Godnič (1963–), Milena Grm (1942–), Uroš Maček (1960–), Marko Mlačnik (1959–), Maruša Oblak (1966–), Mojca Partljič (1964–), Robert Prebil (1964–), Pavle Ravnohrib (1956–), Mateja Rebolj (1950–), Romana Šalehar (1969–), Mario Šelih (1962–), Marinka Štern (1947–), Borut Veselko (1959–), Iva Zupančič (1931–) in Jonas Žnidaršič (1962–) – prvič izvedlo projektil, ki se je in bo od takrat na isti dan, ob istem času, z istimi igralci in istim besedilom ponavljal vsakih 10 let (2005, 2015, 2025, 2035 in zadnjič 2045). Če bo kdo odkateri izmed igralcev umrl, ga bo zamenjal daljinsko voden znak. Igralce in njihov tekst bo zamenjal ritem, igralke pa melodija. Leta 2045 bo v scenskem prostoru le še 16 znakov in glasba namesto igralcev in igralk. Tega leta bo D. Živadinov poletel z vesoljskim plovilom in do 1. maja znake namestil na 16 točk v geostacionarni orbiti okrog planeta Zemlja, v višini 35.900 km, ki jo je prvi določil pionir vesoljskih poletov, znanstvenik Herman Potočnik Noordung. V Noordungovo orbito bo leta D. Živadinov poletel iz raketnega izstrelišča Pliseck v Ruski federaciji. Skozi digitalno, ki je po besedah D. Živadinova napol analogna pot do kvantnega, bo prestopil v postajo – kozmokinetični kabinet, ki je točka tranzicije v popolno postgravitacijsko umetnost. Hkrati bo D. Živadinov v Noordungovi orbiti končal ne le svoj projektil, temveč tudi svoje življenje.

Minimalizem

To, kar vidiš, je to, kar vidiš, je rekel Frank Stella in s temi besedami pokazal na bistvo minimalizma. Ta težnja, ki se je bolj uveljavila v kiparstvu kot slikarstvu, v 60. in 70. letih ni opredeljevala posebnega načina umetniškega izražanja. Prej bi lahko rekli, da je označevala upor proti ameriški obsedenosti z evropsko umetnostno tradicijo in uvajala spremenjen odnos do kompozicije, ki naj obravnava celoto, kot da ji posamični del ni podrejen, pač pa sta del in celota medsebojno zamenljiva. Mlada generacija ameriških umetnikov, med njimi kar nekaj slikarjev, ki so se preusmerili v kiparstvo, je začela oblikovati geometrijske objekte enostavnih oblik, izdelane iz industrijskih materialov. Njihova nenaslovljena dela so bila brez vsebine in ekspresije, zbujala niso več niti asociacij. Izzivala so strokovno javnost, občinstvo pa puščala v negotovosti. V galerije so bili postavljeni »oskubljeni« objekti, nekateri že kar dolgočasni. Kaj je z vsebino teh del, morda ostaja prikrita le meni? se je spraševal zmedeni gledalec.

Eno od faz vsestranske skupine OHO označuje pojem reizem. Problem minimalizma se je prepletel z vplivi LANDARTA, arte povere, BODYARTA in KONCEPTUALIZMA, kar lahko po orientaciji primerjamo s hrvaško skupino Gorgona. Reizem naj bi kompleksno obravnaval teorijo objekta, ob čemer se lahko spomnimo Stellove izjave o tem, kako predmet ugledamo samo v njegovi dejanskosti, ne pa skozi prizmo vsebinskega ali funkcionalnega. Tako je tudi umetniško delo samó to, kar je. Skupina OHO se je leta 1971 razšla; takrat je bilo v slovenski umetnosti mogoče opaziti visoko stopnjo estetizacije slikarskega polja, ki je spodrinila nekaj pomembnejših vprašanj, da bi dala prednost tehnični veščini slikanja.

V kontekstu postmodernističnega vračanja k različnim historičnim modernističnim -izmom se je sredi 80. let uveljavil neo-geo, vnovič, kot je bila geometrijska geometrična abstrakcija že tradicionalno bolj kot v Sloveniji uveljevljena na Hrvaškem, s celo generacijo hrvaških umetnikov, povezanih z zagrebško Galerijo Nova (Damir Sokić, Milivoj Bijelić, Ante Rašić in Nina Ivančić); v Sloveniji pa se je ta nova težnja uveljavila v delu Sreča Dragana (1944–), v videoskulpturah, postavljenih v instalacijo v ljubljanski Mali galeriji (1989).

Strip

Kot omenjeno, je strip pri nas izključen iz kanona resne umetnosti, vendar pa se odnos do tega medija vendarle spreminja. Zadnje čase tako vedno več časopisov in revij nekaj prostora na svojih straneh namenja tudi stripu, a na žalost je prisotnost oziroma odsotnost stripa v teh medijih še vedno v veliki meri odvisna od vsakokratne uredniške politike, kar avtorjev ne spodbuja k ustvarjanju daljših stripovskih serialov. Izjemi v tej avtorski produkciji sta, poleg že skoraj legendarne Lavričeve Diareje in Sitarjevih Bučmanovih, Damijan Sovec (1979–) in Izar Lunaček (1979–), ki sta svoje pasične stripe objavljala v dnevnikih Večer in Slovenske novice. Stripu je naklonjenih tudi nekaj strokovnih revij, med katerimi velja omeniti predvsem literarni reviji Apokalipsa in Literatura. Zanemariti ne gre niti tistih, namenjenih mladim in najmlajšim, kot so PIL, Maturantska in Ciciban, ki na svojih straneh objavljajo stripe različnih, predvsem slovenskih avtorjev.

Stripburger

Stripburger je izvorno nekakšen »stranski produkt« gibanja Strip Core, vendar je sčasoma prerasel prvotne okvire. Strip Core (1989–) je sicer heterogena umetniška skupina, ki deluje v okviru zavoda Forum Ljubljana (ustanovljen 1994 s predzgodovino v obliki Študentskega kulturnega društva Forum od konca 60. let) in združuje umetnike oziroma umetniške skupine z različnih področij, poleg Stripburgerja predvsem druge likovne ustvarjalce (Damjan Kocjančič, Terrah, Rok Sieberer - Kuri idr.). Nekoč je vključeval tudi glasbeno skupino 2-2-2-7.

Začrtani izbor ni v nobenem pogledu dokončen, vendar pa izbrani striparji dobro ponazarjajo stilsko in vsebinsko raznolikost sodobne slovenske stripovske produkcije, v kateri predstavlja Stripburger osrednjo referenčno točko. V reviji so doslej objavljali še številni domači avtorji: Iztok Sitar, Matej Lavrenčič, Izar Lunaček, Marko Kociper, Gregor Grega Mastnak, Damijan Sovec, David Krančan, Matej De de Cecco, Jure Perpar, Andreja Kladnik, Jurij Meden, Olmo Omerzu in Primož Krašna, če omenimo le nekatere izmed njih.

Video

Med uveljavljenimi mlajšimi avtorji so še Damijan Kracina (1970–), Sašo Vrabič (1974–) in mnogi drugi, saj po letu 2000 video ni več ekskluzivna izbira, temveč ena izmed enakopravnih likovnih praks v interdisciplinarnem umetniškem diskurzu. V tem obdobju pride tudi do pomembne povezave med grafiti- in videosceno (GRAFITI).

Vrt in umetnost

Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).

Znanost in umetnost

Inštitut za domače raziskave (1994–1998) in Raziskovalni inštitut za geo-umetniško statistiko (1997–) sta raziskovalno-fiktivna projekta (v smislu uporabe imena institucije v naslovu), za katerima stoji Alenka Pirman (1964–) s svojima sodelavcema Vukom Čosićem Ćosićem (1966–) in Ireno Wölle (1965–). A. Pirman je od srede 90. let ironizirala cilje delovanja nacionalnih ustanov in tematiziranje raziskovanja oblikujoče se narodne identitete v času po osamosvojitvi Slovenije. Promovirala je amatersko raziskovanje kot nosilca drugačnih modelov znanja. Delo je nadaljevala v Društvu za domače raziskave, ki ga je leta 2004 ustanovila z Damijanom Kracino (1970–) in Janijem Pirnatom (1974–). Društvo se ukvarja z beleženjem, zbiranjem in raziskovanjem ter na domiseln način predstavlja priljubljene domače fenomene kot znanstveno-umetniške projekte.

Avtor projekta FRIDA V. (Free Ride Data Acquisition Vehicle, 2004–) je softverski umetnik in programer Luka Frelih (1974–). Mestno kolo, opremljeno s sistemom GPS, majhnim računalnikom, sprejemnikom brezžične mreže in kamero za snemanje videa, fotografije in zvoka, omogoča samodejno beleženje informacij o geografiji in okoljskih dejavnikih, kar daje poglobljene informacije o javnih urbanih lokacijah. Avtor projekta, ki je bil prvič predstavljen na festivalu DEAF 04 leta 2004 v Rotterdamu, odtlej nenehno nadgrajuje in dopolnjuje njegovo bazo informacijsko obdelanih mest. Doslej je gostoval v New Yorku, Zagrebu, Ljubljani, Pekingu, Münchnu, San Franciscu, Bergnu, Mariboru in Istanbulu.