Drago Dellabernardina
Kritika institucij
V slovenskem umetnostnem prostoru lahko evidentiramo umetnostne projekte, ki so se soočali s tematiziranjem kritike institucij v ožjem smislu. Posegajo na področje mitskih kulturnih stereotipov države; taka je na primer postavitev žive skulpture Triglav (1968) skupine OHO (1966–1971) (glave Triglava so predstavljali Drago Dellabernardina, Milenko Matanović in David Nez) v parku Zvezda v Ljubljani. To je poznomodernističen primer preizpraševanja slovenske nacionalne in državne simbolike, hkrati pa signal prehoda v postmoderno umetnost, zlasti zaradi svoje preproste, nekoliko enosmerne, larpurlartistične simbolike.
OHO
Reistična dela iz prvega obdobja OHO-ja niso bila umetnine, temveč »artikli« – predmeti vsakdanje potrošnje, ki so bili z majhnimi intervencijami postavljeni v območje reistične pozornosti. V ospredje je stopala njihova neposredna vidna prisotnost (Mavčni odlitki stekleničk in drugih predmetov, 1965–68). S svojimi »artikli« so se Ohojevci dotikali poparta, ki so ga razumeli v smislu vsakomur dostopne, ljudske umetnosti, kot polje, kjer se stikata umetnost in življenje. Za produkcijo del so uporabljali brezosebne, serijske postopke (odlivanje, odtiskovanje), da bi minimalizirali ekspresivnost in umetnikovo subjektivno samovoljo. Dela so urejali tudi z matematičnimi in logičnimi programi ali pa z uporabo naključij, igre. Na javnih mestih so izvajali hepeninge in akcije, med katerimi je bila najbolj znana živa skulptura Triglav (1968), ki so jo izvedli Milenko Matanović (1947–), David Nez (1949–) in Drago Dellabernardina (1948–). V ljubljanskem parku Zvezda so se za nekaj ur postavili tako, da so bila njihova telesa ovita z draperijo, iz katere so štrlele tri človeške glave, in tako ironično interpretirali enega osrednjih slovenskih simbolov.