Ješa Denegri

Abstraktni kolorizem

Abstraktni kolorizem se je v radikalni obliki pojavil v začetku 70. let z A. Jemcem, G. Gnamušem, T. Šušnikom, A. Šalamunom in S. Valentinčičem. Nastal je kot odmev slikarske produkcije in teoretičnega diskurza v svetu in pomeni odziv na v 60. letih prevladujoči domači INFORMEL s povsem drugačnimi slikarskimi izhodišči. Abstraktni kolorizem predstavlja avtorsko sintezo različnih smeri povojne ameriške abstrakcije: abstraktnega ekspresionizma, slikarstva barvnega polja (colour field painting) in postslikovne abstrakcije (post-painterly abstraction). Slikarstvo zgodnje faze abstraktnega kolorizma so zaradi radikalne uporabe medija kot posledice kritičnega razmisleka o njegovih konstitutivnih elementih, lastnostih in možnostih (npr. G. Gnamuš, T. Šušnik, A. Šalamun, S. Valentinčič) nekateri domači teoretiki (Ješa Denegri, Tomaž Brejc) vključevali v kontekst PRIMARNEGA SLIKARSTVA ali ga označevali za »slikarstvo o slikarstvu«. Redukcionistične tendence, odsotnost eksplicitnih fizičnih intervencij in izenačevanje reprezentacije z reprezentacijskimi sredstvi so bili povod tudi za povezovanje nekaterih avtorjev abstraktnega kolorizma (A. Jemec, G. Gnamuš, B. Borčić, O. Rimele) z vidiki minimalizma, čeprav s stališča izhodišč programsko utemeljenega ameriškega minimalizma ni konkretnejših povezav.

Ekspresivni figuraliki

Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).

Informel

Kinetična umetnost

Neokonstruktivisti

Umetniško delo nastane kot rezultat objektivnega in racionalnega raziskovanja, eksperimentiranja ter oblikovanja in se izogiba vsakršni ekspresivnosti ali poudarjeni subjektivni navzočnosti. Njihova dela tako zaznamujejo enostavne in jasne, enotno obdelane površine brez sledov avtorjevih intervencij. Iz teh razlogov, znatno tudi pod vplivom industrializirane družbe in množične proizvodnje, v svoje delo poleg klasičnih materialov vpeljujejo sodobne industrijske materiale, kot so pleksisteklo, plastika in neonska svetloba. Barva, ki v tem času dobi novo vlogo in pomen, saj se osamosvoji od sporočilnosti in kot samostojen likovni element učinkuje s svojo optično komponento, tudi pri neokonstruktivistih zavzema pomembno mesto. Barva in oblika se v njihovih objektih medsebojno podpirata. Barva poudari oblikovno strukturo in se v nekem pogledu materializira (dobi plastično razsežnost) – objekt integrira barvo tako, da ta dobi materialen značaj, hkrati pa s svojim učinkom posega v obliko in jo abstrahira. Slikarstvo se tako razširja v plastično razsežnost, kiparstvo pa vključuje barvne učinke (s tem se oblikuje svojevrsten hibrid med slikarstvom, razširjenim v prostor, in skulpturo, dopolnjeno s tipično slikarskim dejavnikom, barvo, še dodatno nadgrajen z dematerializirajočim učinkom, pravi Ješa Denegri).

Primarno slikarstvo

V jugoslovanski prostor je izraz vpeljal likovni kritik in teoretik Ješa Denegri, in sicer za nekatere ustvarjalce oziroma njihova dela, ki so nastala v letih med 1974 in 1980 ter bila najbliže mednarodni teoretski opredelitvi. O fundamentalnem slikarstvu, slikarstvu kot slikarstvu in slikarstvu sredstev je sočasno v kontekstu nekaterih slovenskih avtorjev govoril tudi Tomaž Brejc. Po interpretacijah obeh teoretikov lahko o problematiki primarnega oziroma fundamentalnega slikarstvu pri nas govorimo v drugi polovici 70. let, v delih Tuga Šušnika, Toma Podgornika, Sava Valentinčiča, Andraža Šalamuna, Žarka Vrezca, pogojno pa tudi Andreja Jemca in Gustava Gnamuša. Vse omenjene slikarje uvrščamo tudi v kontekst ABSTRAKTNEGA KOLORIZMA, zanje pa je značilen odmik od evropske tradicije in navezava na ameriško abstraktno slikarstvo in njegovo uporabo velikih formatov, členjenje slikovnega polja, raziskavo posameznih sredstev in postopkov.