Marjan Dovjak
Fantastična umetnost
Odkrivanje magičnih prvin v resničnosti je bilo v začetni fazi vodilo slikarstva Lojzeta Spacala (1907–2000), čigar vpliv je pustil sled na delu marsikaterega mladega slikarja (Rudolfa Sakside, Mira Cetina, Marjana Dovjaka) in zaznamoval zgodnji opus Marka Šuštaršiča (1927–1976). Ta je od zgodnjih arhitekturnih ambientov s figurami v 50. letih v 60. letih postopoma prehajal v brezprostorje, v katerem so naključno in brez logičnih povezav zalebdeli človeške postave, doprsni portreti, deli pohištva in drugi predmeti. Slikovne celote je zlagal, kot bi na igralni deski premeščal figurice, svet pa razstavljal na seštevek igračkastih predmetov. Postopoma je enotno ploskev ozadja teh prizorov zamenjal s konceptom slike v sliki in celoto zajel v razgibani geometrizirani shemi. V svojem zadnjem obdobju se je vrnil k magičnemu realizmu, le da je zdaj arhitekturno ozadje zgodnjega obdobja nadomestila krajina.
Regionalizem
Podobno občutenje deli še nekaj drugih slikarjev. Delo Marjana Dovjaka (1928–1971) je bolj vezano na naravno kot pa na kulturno komponento krajine, zato ga kljub simptomom teže povezujemo z regionalizmom. Pri Ivanu Seljaku - Čopiču (1927–1990) in Klavdiju Zorniku (1910–2009) pa zaznamo regionalistične komponente, ki se na fantastičen način, v smislu alokacije, selijo med podeželskim in mestnim. Prepoznavni zunanji znak tega slikarstva je značilna »zemeljska« barvna paleta, kar je utemeljeno tudi v slovenski tradiciji tovrstnega slikarstva, ki jo je v 30. letih oblikoval predvsem France Kralj, pa tudi njegov brat Tone. Zemeljske barve postanejo zaradi težnje po prikazovanju snovnosti še bolj kot v 50. letih aktualne v naslednjem desetletju v obdobju INFORMELA. Posebno različico informelovskega regionalizma je v prvi polovici 60. let razvil France Slana (1926–). Prevladujoč francoski vpliv je v drugi polovici desetletja preglasila ameriška moda poparta, kar je prišlo do izraza v delovanju skupine EKSPRESIVNIH FIGURALIKOV, kjer bi lahko kot zgled popartistične regionalne prilagoditve omenili Franca Novinca (1938–), ki prizore umešča na domače Sorško polje.