Srečo Dragan
Minimalizem
V kontekstu postmodernističnega vračanja k različnim historičnim modernističnim -izmom se je sredi 80. let uveljavil neo-geo, vnovič, kot je bila geometrijska geometrična abstrakcija že tradicionalno bolj kot v Sloveniji uveljevljena na Hrvaškem, s celo generacijo hrvaških umetnikov, povezanih z zagrebško Galerijo Nova (Damir Sokić, Milivoj Bijelić, Ante Rašić in Nina Ivančić); v Sloveniji pa se je ta nova težnja uveljavila v delu Sreča Dragana (1944–), v videoskulpturah, postavljenih v instalacijo v ljubljanski Mali galeriji (1989).
OHO
V letu 1969 so na razstavah Pradedje (Galerija suvremene umjetnosti, Zagreb) in Atelje '69 (Moderna galerija, Ljubljana), na slednji je sodeloval tudi Srečo Dragan (1944–, VIDEO), Ohojevci prvi v jugoslovanskem prostoru realizirali načela arte povera oziroma siromašne umetnosti – razstavljali so malovredne, vsakdanje organske materiale (kopica sena, koruzno ličkanje, opeka, zemlja ...). V svojem delu so sledili aktualnim avantgardnim umetnostnim pojavom v mednarodnem prostoru in ustvarjali tako na področju PERFORMANSA (A. Šalamun na razstavi Pradedje), BODYARTA (D. Nez, Kozmologija na razstavi Atelje ‘69; T. Šalamun, Morje, Kranj 1969) ter LANDARTA, s katerim so začeli leta 1969, ko se je delovanje skupine preselilo iz umetnostnih galerij v naravo (Poletni projekti). Razvili so svojo različico landarta, v katero sta vključeni reistična pozornost in posebna ekološka ozaveščenost (EKOLOGIJA IN UMETNOST), saj so se želeli s svojim delovanjem v naravnem okolju samo harmonično vključiti v kroženje naravnih sil. Večinoma so njihovi posegi v prostor minimalni, po posegih pa se vse vrne v prvotno stanje (M. Matanović, Žito in vrvica, 1969).
Video
Skupina OHO (1966–1971) je uporabljala zelo razvejane konceptualistične prakse. Tako se je med njimi zlahka znašel tudi video z avtorskim tandemom Sreča (1944–) in Nuše Dragan (1943–). Njuno delo Belo mleko belih prsi iz leta 1969 je prvi slovenski in jugoslovanski video. V njem vidimo negibno podobo ženskih prsi, na katerih se svetlika kapljica mleka, medtem pa poteka razgovor o video umetnosti. Postopek z dodanim grafičnim znakom, ki dinamizira podobo, je pozneje eden najbolj razširjenih v videoumetnosti. Kot dvojec sta avtorja delovala do leta 1988, potem pa samostojno, in v slovenskem umetniškem prostoru odločilno zasidrala novi umetniški medij ter mu odprla pot med ostale sodobne likovne prakse in v posvečene umetniške prostore, uvajala pa sta tudi njegovo teorijo.
Z novimi umetniškimi formulacijami se je uveljavila nova generacija umetnikov. Pionirska vloga je vnovič pripadla S. Draganu s prvim slovenskim računalniško animiranim videom Rotatis Axis Mundi leta 1995, Marko Košnik (1961–) pa je prispeval prvo avdiovizualno instalacijo pri nas, naslovljeno Cukrarna (1994) (ZVOK). Omeniti moramo še Marka Peljhana (1969–) s projekti, kot sta Terminal (1996) in Makrolab (1997) (ZNANOST IN UMETNOST), ter Vuka Ćosića (1966–) z videodeli, narejenimi v računalniški ASCII-i kodi (NETART). Andrej Zdravič (1952–-) z avdiovizualnimi pokrajinami in Nataša Prosenc (1966–) pa sta bila prva umetnika, ki sta z videom predstavljala Slovenijo na oseminštiridesetem Beneškem bienalu leta 1999. Na kvalitativni preskok v videoprodukciji je pomembno vplivala vpeljava videa kot izbirnega predmeta na Oddelku za oblikovanje na ljubljanski ALU leta 1987, leta 1989 pa je postal redni predmet pri študiju umetniških smeri, s čimer je bila ALU prva med tedanjimi jugoslovanskimi akademijami, ki je uvedla njegovo poučevanje. Predmet od začetka vodi profesor S. Dragan. V zadnjem času nastaja odmevna videoprodukcija tudi v okviru leta 2001 ustanovljenega programa Digitalni mediji na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani.
Vizualna poezija
Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.