Marcel Duchamp
Grupa Junij
Grupa Junij (1970–1985) je bila neformalna in tako po izboru umetniških izrazov, tehnik ter kot idejnih usmeritev dokaj ohlapna skupina, ki so jo leta 1970, v letu, ko so diplomirali, ustanovili diplomanti ljubljanske Akademije za likovno umetnost Stane Jagodič (1943–), Harald Draušbaher (1942–), Viktor Gojkovič (1945–, dipl. 1971), Enver Kaljanac (1944–), po letu 1974 pa je postala mednarodna. Mladih umetnikov, ki jih je povezoval skupni mesec rojstva, junij, ni združeval kolektivni duh, saj so njihovi projekti nastajali neodvisno in si bili med seboj zelo različni. Njihove skupne težnje so bile demokratizacija umetnosti, razširjanje njenega raziskovalnega vidika in želja po mednarodni komunikaciji, pri čemer so želeli postati slovenska konkurenca malo prej ustanovljeni GRUPI 69. Začeli so v duhu neoekspresionističnih tendenc teženj (EKSPRESIVNI FIGURALIKI) s konceptualističnimi primesmi (KONCEPTUALIZEM) in nadaljevali v duhu novega konstruktivizma. Odločeni so bili slediti sodobnim usmeritvam in zavedali so se, da lahko učinkoviteje nastopajo kot skupina. Manifest Grupe Junij iz leta 1978, ki ga je sestavil S. Jagodič, se zavzema za umetniško svobodo in raziskovalno strast v umetnosti, življenju in svetu ter vključuje širok estetski in sporočilni razpon. Grupo Junij zaznamuje pluralizem idej, pogledov, izrazov in medijskih pristopov, ti pa so se kljub raznolikosti avtorskih položajev izkristalizirali v enotnejši smeri, predvsem zaradi zamenjave klasičnih medijev, slikarstva in kiparstva, z novimi, eksperimentiranjem v FOTOGRAFIJI, uporabo fotosatire, fotokolaža, fotomontaže, asemblaža, objekta ter PERFORMANSA, pa tudi drugih posegov v urbani prostor ali krajino. Vse to so bili takrat pri nas relativno novi pojavi, mediji in tehnike, ki jih študij na ljubljanski Akademiji ni vključeval. Grupa Junij je bila družbenokritična, vendar tedanja oblast teh teženj ni občutila kot provokativnih, saj je po izbruhu študentskih demonstracij in zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1968 postala znatno popustljivejša. Na Grupo Junij so najočitneje vplivala zgodovinska avantgardna gibanja, zlasti nadrealizem, dadaizem in konstruktivizem, ter njihove sodobne reaktualizacije v neosmereh. O tem priča tudi to, da so svoje razstave posvetili Manu Rayu, Marcelu Duchampu in Giorgiu de Chiricu.
Prva razstave Grupe Junij je bila leta 1971 v Muzeju revolucije (danes Muzej novejše zgodovine) v Celju v sodelovanju s publicistom Dragom Medvedom (1947–), naslednja pa leto zatem v ljubljanski Mestni galeriji – ob tej razstavi sta se skupini pridružila nova člana, kiparja Boštjan Putrih (1947–2008) in Milomir Jevtić (1940–), slednji je v sklopu razstave na javnem prostoru postavil mobilno plastiko – pnevmatiko (pnevmo-mobil) –, S. Jagodič pa objekt – omaro s satiričnim besedilom in ZVOKOM. Leta 1974 so novi člani postali slikarji Jure Cihlař (1949–), Božo Grabnar (1946–) in Peter Vernik (1944–), skupina pa se je predstavila v ljubljanski Moderni galeriji ter tako dobila potrditev s strani osrednje galerijske institucije. Razstava leta 1975 se je odvijala v negalerijskem prostoru, izložbenih oknih Jugobanke v Ljubljani. Leta 1976 je skupina pridobila mednarodno razsežnost, ko so se ji pridružili Kazuo Kitajima iz Japonske, Alan Sundberg iz ZDA ter Vlasta Zábransky iz Češkoslovaške, tako razširjena pa se je tega leta vnovič predstavila v Moderni galeriji ter gostovala po Sloveniji in v Celovcu. Skupina je začela sodelovati z umetnostnim zgodovinarjem Petrom Krečičem, tedaj kustosom Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Z vključitvijo Lorenza Merloja, direktorja galerije Canon iz Amsterdama, kot zunanjega sodelavca leta 1977 je skupina svoje mednarodne povezave še utrdila. Skupini sta se pridružila Tone Demšar (1946–1997) in Ratimir Pušelja (1941–). Istega leta je sledila razstava, posvečena Manu Rayu, v ljubljanski Mestni galeriji, ki je potem potovala po Jugoslaviji in Sloveniji, skupina pa je bila poleg tega izbrana za izvedbo celostne podobe, tako grafične kot scenske, proslave ob 100-letnici rojstva pesnika Otona Župančiča, ki jo je zastavila v zase specifičnem, mistično-alegoričnem vzdušju. Razstava leta 1978 v Moderni galeriji je bila dotlej največja, saj je na njej sodelovalo 136 umetnikov iz 39 držav; posvetili so jo Marcelu Duchampu in jo zastavili z ambicijo, da bi z njo predstavili najsodobnejše usmeritve v svetovni umetnosti (s poudarkom predvsem na fotografiji in konceptualnih vidikih). Sočasno so bili predstavljeni tudi avtorski plakati in publikacije Grupe Junij. Sledilo je še nekaj jugoslovanskih in mednarodnih predstavitev, druga velika mednarodna razstava, Junij '80. Prisotnost metafizike, ki so jo posvetili Giorgiu de Chiricu, pa je bila leta 1980 na Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani in kasneje gostovala še v Sarajevu in Beogradu. Tega leta so sodelovali z Mirkom Lovrićem, ki je pozneje postal član, skupini pa se je pridružil tudi umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Na istem ljubljanskem razstavišču sta sledili še razstavi leta 1982 in 1985, ko je bila prvič predstavljena Mednarodna likovna zbirka Junij, ki obsega več kot 400 del iz petnajstih let delovanja (131 avtorjev iz 29 držav), nastajati pa je začela po letu 1980. Večino del so podarili sodelujoči umetniki, med njimi Christo in Jeanne- Claude, Floris. Michael. Neusüuss, Richard Long, Franco Fontana, Raino Kanerva, Vitaly Vitalij Butiyrin, Rafael Navarro, Milko Dikov idr. Zbirka je leta 1996 z darilno pogodbo prešla v last Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Leta 1985 je delovanje skupine zamrlo, vendar je bilo v obliki Društva Junij in Galerije Junij od konca leta 1986 do 1987 za krajši čas vnovič obujeno. V prostorih ljubljanske krajevne skupnosti Ajdovščina so redno prirejali manjše razstavne projekte, vendar se je tudi ta epizoda zaradi finančnih in organizacijskih težav leta 1987 zaključila. V tem zadnjem obdobju je s skupino več sodeloval oblikovalec Matjaž Vipotnik (1944–). Leta 1988 je Mednarodna likovna zbirka Junij tekmovala v sekciji Aspekti kreativne evropske fotografije 1968–1988 za razstavo leta v okviru pariškega Mois de la photo in dobila prvo nagrado.
Irwin
Njihova prepoznavna ikonografija zajema avtorje 20. stoletja, kot so Kazimir Malevič, Yves Klein, Joseph Beuys, John Heartfield, Lucio Fontana in Marcel Duchamp, poleg njih pa uporabljajo še ljudsko umetnost, tradicijo avantgarde, predvsem ruske, ter raznovrstne kičaste popularne podobe (alpske pokrajine, podeželsko idiliko, lovstvo), sposojajo si tudi iz ikonografije skupine Laibach (religiozna motivika ter ikonografija potlačenih modelov umetnosti obeh totalitarnih režimov, nacistične propagande in socrealizma). Pri izbiri formatov slik se opirajo na tradicijo religioznih podob na Vzhodu. Njihove slike manjših formatov z značilnim masivnim okvirjem lahko navežemo na tradicijo ikon, večje pa lahko spominjajo na zahodnjaške oltarne podobe. Slike na razstavah obešajo na način, ki ga je uvedla suprematistična umetnost – rahlo pod kotom nagnjene proti gledalcu.
Kinetična umetnost
Usmeritev kinetične umetnosti izvira iz prizadevanj Bauhausa, ruskih konstruktivistov, italijanskih futuristov in gibanja De Stijl. Termin »kinetična umetnost« sta med prvimi uporabila kiparja Naum Gabo in Antoine Pevsner v svojem Realističnem manifestu, izdanem v Moskvi avgusta 1920. Tako lahko nastavke kinetične umetnosti najdemo že v konstruktivizmu in ostalih zgodovinskih avantgardah. Razvoj kinetične umetnosti kot umetniškega gibanja je po 2. svetovni vojni skupaj s sočasnim znanstvenim in tehnološkim razvojem črpal tudi iz obnove idej teh avantgard – idej, ki hvalijo inženirstvo, tehnologijo, gibanje in hitrost v umetnosti. Pogosteje se je izraz »kinetična umetnost« v evropski umetnosti začel pojavljati približno sredi petdesetih 50. let 20. stoletja. Prvič so bila dela kinetične umetnosti zbrana na razstavi z naslovom Le Mouvement (Gibanje) leta 1955 v Ggaleriji Denise René v Parizu, kjer so svoja dela razstavili Yaacov Agam, Pol Bury, Alexander Calder, Marcel Duchamp, Robert Jacobsen, Jesús Rafael Soto, Carlos Cruz-Díez, Jean Tinguely in Victor Vasarely. Leta 1961 je Karl Gunnar Vougt Pontus Hultén, takrat vodja švedskega muzeja moderne umetnosti Moderna Museet v Stockholmu, objavil prvo kronologijo kinetične umetnosti, s čimer je zaznamoval njen vstop v umetnostno besedišče. Referenčno besedilo o kinetični umetnosti je Pontus Hultén kasneje objavil v katalogu The Machine as Seen at the End of the Mechanical Age ob pregledni razstavi kinetične umetnosti v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku leta 1968.
V tem obdobju so bili mednarodno znani ustvarjalci s področja kinetične umetnosti Alexander Calder, George Rickey, Yaacov Agam, Marcel Duchamp, skupina Zero, skupina GRAVrav, Jean Tinguely in Niki de Saint Phalle. Na področju tedanje Jugoslavije so zbujali pozornost predvsem hrvaški umetniki, predstavniki geometrijske geometrične abstrakcije in Novih tendenc, Ivan Picelj, Vjenceslav Richter, Aleksandar Srnec, Julije Knifer, Juraj Dobrović ter Vladimir Bonačić. Omeniti velja še srbske konstruktiviste, Kolomana Novaka (rojen leta 1933 v Dobrovniku v Sloveniji, kasneje je v Sloveniji tudi veliko razstavljal, npr. leta 1977 z grupo Junij), Petra Milojevića ter Zorana Radovića, v slovenskem prostoru pa predvsem Slavka Tihca (1928–1993) in njegovo pionirsko delo pri vključevanju tehnike v umetniško delo.
Konceptualizem
Prehod od poznega konceptualizma iz druge polovice 70. let v postkonceptualizem kot enega od postmodernističnih pojavov lahko pri nas opazujemo v delovanju skupine IRWIN (1983–). Ti so si izbrali OHO za svoj referenčni okvir že čisto na začetku svojega delovanja, ko so leta 1985 v ljubljanskem Cankarjevem domu pripravili projekt Svoji k svojim: Irwin – OHO in se navezali na akcije M . Pogačnika iz leta 1969 Družina ognja, zraka in vode, izvedene na različnih naravnih lokacijah. S projektom Kovček za duhovno uporabo – Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom gibanja Neue Slowenische Kunst (1984–) iz leta 1986 pa je Duchampova dediščina, ki je odločujoče opredelila svetovni pojav konceptualizma, za našega pa niti ni bila tako pomembna, končno prišla do veljave tudi pri nas.
Kritika institucij
Umetniško posredovana kritika družbenih institucij je poznomodernističen pojav, ki sovpada z uveljavitvijo konceptualistične paradigme v umetnosti. Nekaj desetletij je preteklo, odkar je Duchampova Fontana izzvala modernistični umetnostni sistem in so se ob koncu 60. let 20. stoletja začeli uveljavljati prvi umetniški projekti v tem kontekstu, do danes, ko je pojav že širše prepoznaven. V teh desetletjih je bila kritika institucij bolj ali manj posredno prisoten fenomen, formalno precej odmaknjen od tradicionalno pojmovane umetnine; večinoma gre za performanse in včasih dolgotrajnejše konceptualne obravnave. Pri večini projektov je zaradi kratkotrajnosti, hipnosti, časovne omejitve izvedbe ali nemožnosti ponovitve dogodka pomembno njegovo fotografsko in video dokumentiranje. Dokumentarni material je omogočil nadaljnje predstavitve projektov, torej njihovo medializacijo in posledično, paradoksalno, posledično njihovo institucionalizacijo.