skupina Eclipse
Bodyart
Radikalnim praksam in izjavam povezani s telesom umetnika in novimi tehnologijami se je od srede 90. let posvečala Galerija Kapelica, kjer sta ključna dela na področju bodyarta na Slovenskem uresničila tandem Eclipse (1999–) in Ive Tabar (1966–).
Dejstvo, da telo in zasebnost nista zgolj posameznikova last, temveč ju določa družbeno-politična stvarnost, razglaša mlajša generacija slovenskih performerk, predvsem tandem Eclipse, ki se ukvarja z izpraševanjem tako erotizma in reprezentacije kot kiča in pornografije ter svojo obliko bodyarta imenuje »retorični softporno kič«. Pri projektu Pax Slovenica (2004, Galerija Kapelica, Ljubljana) je bila v ospredju umetniška interpretacija pogledov na narodno spravo z dekonstrukcijo specifične politične ideologije.
Feministična umetnost
Za mlajši ženski tandem Eclipse (1999–) z akademijsko izobrazbo v vizualnih medijih je značilen radikalen vstop na prizorišče. Prednost dajeta hitrim efektom, obscenosti in kvaziglamurju, svojo obliko bodyarta imenujeta »retorični softpornokič«. S svojim hedonističnim pristopom detabuizirata žensko spolnost. Med deli izstopa njun performans Venerin test v Ggaleriji Kapelica leta 1999, ki ima feministične konotacije, saj raziskuje stanje slovenske ženske umetniške scene s pomočjo draženja in vzburjanja golega moškega soudeleženca med naštevanjem imen umetnic. Moški, merilnik zanimanja, se ne odziva. PERFORMANS nazorno pokaže, kako in koliko so umetnice in njihove stvaritve v naši falocentrični družbi pravzaprav kulturno nevzburljive in nezanimive.
Mednarodna razstava Moški (2001) v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, na kateri so sodelovali umetnice in umetniki, kaže na to, da v sodobnih feminističnih umetniških praksah ne gre več le za ženske, ampak za raziskovanje spolnih vlog moških in žensk. Razstava se je ukvarjala s temo moškosti, ki jo je v sodobni likovni produkciji redko zaslediti, predvsem pa je bila pomembna vpeljava »ženskega« pogleda na moškega. Hkrati je izpostavila problematiko nezavedanja raznolikosti moških in moškosti ter protislovnih slojev spolne, socialne in politične identitete posameznih moških. Koncept razstave lahko opredelimo kot postfeminističen, vendar je mogoče v Sloveniji o umetnostnem postfeminizmu ali novem feminizmu, ki temelji na tezi, da sta se položaja spolov v sedanji družbi spremenila in izenačila, in predstavlja že skoraj premik onkraj feminizma, govoriti le pogojno, saj nismo zares doživeli njegove prve pojavne oblike. Tudi razstava Pičke – Sisters are doing it for themselves (2006) v Galeriji erotike Račka v Celju, postavljena v prostorih nekdanjega peep-showa, tradicionalno namenjenega moškemu užitku, je izvedla temeljit obrat v smer feministične oz. lezbične ikonografije in se posvetila ženskemu užitku, saj je želela spremeniti žensko iz spolnega objekta peep-showa v spolni subjekt. Na njej so sodelovali umetniki in umetnice, med njimi tudi tandem Eclipse, Rajko Bizjak (1963–) s fotografijami sramnih ustnic kot eksotičnih cvetov, A. Lužar z Masterbacijo in Polona Tratnik (1976–) z Monologi, odzivom na literarno delo Eve Ensler Monologi vagine, v katerem je moške prikazala kot intimno čuteče in krhke posameznike, vagino pa kot simbol čiste spolnosti, ki vzbuja tako pri ženskah kot pri moških nasprotujoča si čustva. Delo je gledalcu zastavljalo vprašanje, ali je resničen dialog med dvema subjektoma zaradi enkratnosti posameznikovega, moškega in ženskega, doživljanja sploh možen in ali smo obsojeni na samogovore, ki zaradi različnosti v predstavah in hrepenenjih potekajo drug mimo drugega.
Kritika institucij
Z ideološko dediščino odnosa med zgodovinskimi gibanji 2. svetovne vojne na Slovenskem se je ukvarjala instalacija s performansom tandema Eclipse (od 1999) ob odprtju Pax Slovenica (2004) v Galeriji Kapelica v Ljubljani. To je bil umetniški »spravni akt«, ki je spregovoril o t. i. problematiki sprave v povezavi z dogodki po 2. svetovni vojni, ki so razdelili slovensko družbo na dva sovražna tabora in še danes vplivajo na družbenopolitično geografijo Slovenije. Postavitev je sestavljala pod različnimi koti pogleda spreminjajoča se fotografija večjega formata s podobo ženskega akta in okostnjaka v ljubezenskem aktu, enkrat pred partizanskim, drugič domobranskim spomenikom. Metaforika ljubezenskega akta naj združi dva partikularna spomenika v eno podobo. Živo in mrtvo, rdeče in belo, žrtev in rabelj naj se povežejo v ljubezni. Politično osveščen ali »politično neobremenjen« del generacije, v katero sodita tudi Eclipse, si želi preusmeritev pozornosti s preteklosti na sedanjost in prihodnost.
Performans
Tandem Eclipse (1999–) izvaja performanse samostojno ali ob odprtjih svojih razstav, predvsem v Galeriji Kapelica. Z Venerinim testom (1999) je Eclipse raziskoval in določil lastno pozicijo v slovenski umetniški sceni s pomočjo medija moškega in njegove spolne vzburjenosti. Skoraj vsako leto je sledil nov performans. V Pax Slovenica (2004) je skušal Eclipse z metaforiko ljubezenskega akta kot akta pomiritve združiti dva ideološko različna spomenika, partizanskega in domobranskega, v eno podobo.
Vrt in umetnost
Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).