Dušan Fišer
Oblikovano platno
V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.
Dušan Fišer (1962–) je leta 1991 zaključil podiplomski slikarski študij pri profesorju Emeriku Bernardu, od koder izvira prvi vpliv, ki pogojuje zunanjo zgradbo njegovih oblikovanih nosilcev. Drug pomemben vpliv predstavlja nemški slikar Anselm Kiefer, ki zaznamuje Fišerjevo notranje slikovno polje. Omenjene vplive Fišer z avtorsko govorico interpretira v seriji večdelnih slik z uporabo svinčene ali pocinkane pločevine iz prve polovice 90. let. Njegove slike delujejo obenem ploskovito in prostorsko. Značilna je uporaba hladnih, kovinskih vsadkov, ki geometrično zamejujejo rob slike, kot njihovo nasprotje pa v notranjosti polja pastozni barvni nanosi delujejo organsko. Ostrina pločevinastih robov nikoli ne zapira ali omejuje slik, ampak prav nasprotno – pogled razpira v notranjost in »leze pod kožo« palimpsestne slikovne strukture. Tako postane avtorjeva značilnost in ostaja vse do danes ostaja sestavni del njegove slikarske prakse.