Vadim Fiškin
Irwin
Omeniti velja še en soroden projekt, Transnacionalo, v okviru katere je poleti 1996 skupina umetnikov različnih narodnosti v enem mesecu prepotovala ZDA. Skupino so sestavljali kolektiv IRWIN, Aleksander Brener, Vadim Fiškin, Yuri LeidermanJurij Lejderman, Michael Benson in Eda Čufer. Potovanje je simbolično potekalo od vzhoda proti zahodu ameriškega kontinenta, zamišljeni artefakt pa je bilo potovanje kot celota, saj je bilo namenjeno soočenju in debatiranju o različnih temah in problemih, ki sestavljajo intimni, umetnostni, kulturni, socialni in politični prostor umetnikovega dela. Potovanje je potekalo na zasebni (potovanje in pogovori znotraj skupine), pa tudi javni ravni (stiki in soočenja razlik med desetimi umetniki z Vzhoda, ki potujejo, z domačimi umetniki iz petih večjih ameriških mest). V letih po potovanju je skupina IRWIN pripravila več vizualnih prikazov tega dogodka v obliki instalacij, dokumentirali pa so ga v publikaciji Transnacionala: Highway Collisions between East and West at the Crossroads of Art (Ljubljana 1999).
Kibernetična umetnost
Konec 90. let je v Ljubljani pričel delovati ruski umetnik Vadim Fiškin (1965–), ki je postavil nekaj odmevnih projektov, kot so »dedicated to...« (1998), ognegraf (1998), snow show (2000) in kaplegraf (2001). V svojih delih naravne elemente (sneg, ogenj, vodo) kombinira z interaktivnostjo in računalniškim procesiranjem. Fiškin je sodeloval z večino ljubljanskih galerij, od Male galerije, Galerija Kapelica, Galerije ŠKUC do Galerije Gregor Podnar.
Kozmokinetični kabinet Noordung
Prvo naseljeno skulpturo Molitveni stroj Noordung je D. Živadinov skupaj z arhitektom in vizualnim umetnikom iz Moskve Vadimom Fiškinom (1965–) že leta 1992 izvedel v SNG Opera in Balet Ljubljana. Ustvarjanje naseljenih skulptur predstavlja prvo fazo delovanja Kozmokinetičnega kabineta NoordungkN.
Scenografija
Izkoriščanje avtonomnih učinkov barve, oblik, tudi ekspresivne slikarske poteze, ki kuliso transformira v modernistični raztelešeni objekt, pa tudi vprašanje, kako abstraktno likovno sintakso uporabiti v prostoru, so bili tisti nastavki, na podlagi katerih so se oblikovala radikalna gibanja 80. let, med njimi RETROAVANTGARDA. Pomembne premike v statusu scenskega prostora je sprožil Dragan Živadinov, najprej s predstavami Gledališča sester Scipion Nasice, vključenega v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst. Gledališče je v štirih letih programiranega delovanja pripravilo tri dogodke: Retrogardistični dogodek Hinkemann (1984), Retrogardistični dogodek Marija Nablocka (1985) v ateljeju Matjaža Vipotnika, pri katerem so gledalce postavili na sceno, in najbolj spektakularnega, Krst pod Triglavom na velikem odru Cankarjevega doma leta 1986. Scenografija pa je bila le še eden od anonimnih kolektivnih prispevkov k sistematično načrtovani, z video-režijsko knjigo utemeljeni predstavi (projekt je vodil slikar Miran Mohar [(1958–])), ki naj bi se, kot je zapisano v gledališkem listu, »namesto z dramskim tekstom izražala z govorico likovnih atrakcij, zaobseženih v 62 slikah, v katerih se vsebina manifestira skozi prevladujočo aktivnost forme«. Obložena z zgodovinskimi vizualnimi referencami, od Tatlina do Kandinskega, konstruktivizma ter reminiscenc na slovensko zgodovinsko avantgardo, je učinkovala spektakelsko v smislu podreditve gibalnega dejanja na odru vizualno atraktivni celoti. D. Živadinov je zatem ustanovil Gledališče Rdeči pilot, pozneje pa je s KOZMOKINETIČNIM KABINETOM NOORDUNG začel s selitvami gledališkega prizorišča na različne netipične lokacije, od železniškega vagona do parkirne hiše. Njegov scenograf v tem obdobju je bil Vadim Fiškin (1965–), ki je z Molitvenim strojem Noordung leta 1992 ustvaril oder kot »naseljeno skulpturo«.
Svetloba
Če je svetloba pri svetlobnih objektih, postavitvah, ambientih ali laserski umetnosti cilj, lahko rečemo, da je v instalacijah Vadima Fiškina (1965–) in Apolonije Šušteršič (1965–) sredstvo za doseganje cilja, ki pa je lahko prav tako raziskovanje dojemanja dimenzij svetlobe in na podlagi tega tudi časa in težnosti.
Za Manifesto 1 v Rotterdamu leta 1996 je V. Fiškin predlagal projekt Light House, pri katerem bi prek brezžične povezave prenašal svoj srčni utrip v stekleno kupolo stolpa muzeja Boymans Van Beuningen, kjer bi ga veliki reflektorji projicirali na nočno nebo nad mestom. Projekt je bil v celoti uresničen šele naslednje leto na Dunaju, kjer je v ritmu njegovega srca utripala zlata kupola Secesije.
Kompleksnejši je svetlobni projekt Another Speedy Day, ki ga je predstavil v Slovenskem paviljonu leta 2005 na 51. Beneškem bienalu. Tu se je na podlagi spreminjanja svetlobe ukvarjal s problemom obvladovanja, oziroma, relativnosti časa. Gledalci v 12 minutah podoživijo naraščanje in upadanje svetlobe štiriindvajsetih ur, kot bi se na hipotetični raketi oddaljevali od Zemlje s hitrostjo 299.782 km/s, kar je malo manj od svetlobne hitrosti. V. Fiškin je razvil še nekaj podobnih projektov, v katerih je ključno vlogo igralo gibanje svetlobe v času, kot na primer v leta 2003 prvič predstavljenem Sun_Stop (Martin-Gropius-Bau, Berlin). Sonce je predvajal s trajnim videoprenosom tako, da je bilo na nebu ves čas približno na isti točki. Videokamere so bile postavljene po vsem svetu, prenos pa se je preklapljal vsake pol ure in tako omogočil statičnost pozicije sonca.
Znanost in umetnost
Interaktivne instalacije ruskega umetnika Vadima Fiškina (1965–), ki od leta 1992 živi in dela v Ljubljani, se dotikajo predvsem metafizičnega, spiritualnega in se ukvarjajo s fascinacijo nad enkratnostjo. Snow snow show (1997–2000) je projekt, ki prek interakcije z gledalcem, natančneje, ko le-ta ob pritisku na gumb izgovori svoje ime, ta podatek vrne gledalcu: »This is dedicated to (ime obiskovalca).« Nato se vključijo še prijetna glasba, svetlobni efekti, na obiskovalca pa začne padati umetni sneg. Another Speedy Day (2003), projekt, ki je predstavljal Slovenijo na enainpetdesetem Beneškem bienalu, je omogočil obiskovalcu, da je v 12 12 minutah podoživel svetlobne spremembe, ki se odvijejo v prehodu dneva v noč, v času 24 24 ur. Šlo naj bi za predstavitev izračuna, kako bi doživeli dan, če bi leteli z raketo s hitrostjo 299.782 km/s, kar je 10 km/s počasneje od svetlobne hitrosti, saj bi v tem primeru zemeljski dan v plovilu trajal 12 minut. Omenimo lahko še, da je desetletje pred tem V. Fiškin predstavljal Rusijo na Beneškem bienalu.