Luka, tudi VJ linefeed Frelih
Kibernetična umetnost
V Sloveniji lahko med prvimi prelomnicami omenimo stroj za slikanje, ki ga je slikar Bogoslav Kalaš (1942–) leta 1971 skonstruiral za prevajanje fotografij v slike. V zgodnjih 80. letih so člani glasbene skupine Borghesia (1982–1995) pri svojih video nastopih uporabljali animacije, ki so se izračunavale v realnem času. To je bila prva in vizionarska demonstracija novih možnosti uporabe računalnikov. Isti pristop sprotnega izračunavanja sta deset let pozneje, leta 1994, uporabila Marko Peljhan (1969–) in Luka Frelih (1974–) v podobnem projektu Mikrolab (ZNANOST IN UMETNOST), 3-D filmu na motiv scenografije Kandinskega za Slike z razstave Musorgskega. Mikrolab je bil za razvoj slovenske računalniške umetnosti prelomen dogodek. Če so umetniki tehnologijo pri svojih delih pred tem uporabljali zelo poredko, lahko po tem projektu govorimo o vzpostavitvi zelo razgibane skupnosti ustvarjalcev na tem področju.
V okviru Ljudmile in skupine ASCII Art Ensemble (1998) sta Vuk ĆČosić (1966–) (NET ART) in Luka Frelih (1974–) leta 1999 predstavila projekt Instant ASCII Camera – kamero, ki je posnetek obiskovalca, pretvorjen v znake, natisnila na blagajniški račun.
Leta 2005 sta Teo Spiller (1965–) in Tadej Komavec (1965–) predstavila projekt X-Lam, drugačen medij za gledanje slik. Podoba nastane, ko s pogledom ošvrknemo objekt, ki je sicer zgolj svetlobna palica. Luka Frelih je istega leta predstavil projekt FRIDA V., to je mestno kolo, dopolnjeno s sodobno tehnologijo tako, da vozniku med vožnjo omogoča samodejno beleženje informacij o geografiji in okoljskih dejavnikih.
Umetnost v javnem prostoru
Omenimo še nekatere pomembnejše projekte, ki jih uvrščamo v drugo skupino: Marko Peljhan (1969–) je s projektom v javnem prostoru Makrolab leta 1997 sodeloval na kasselski Documenti X. Makrolab, samozadostna bivalna in delovna enota, je bil postavljen zunaj mesta na nekem griču, v razstavnem prostoru, Documentahalle, je stala konzola z informacijami o Makrolabu in s sredstvi za komunikacijo z njim. Makrolab je definiral občinstvo in tudi javnost kot javnost uporabnikov globalnih komunikacijskih mrež, prostor javnosti pa kot informacijski in komunikacijski prostor teh mrež, pojasnjuje I. Zabel. Marija Mojca Pungerčar (1964–) je v okviru projekta Manekeni (1997) oblačila ljubljanske javne spomenike, Jože Barši (1955–) je na Metelkovi postavil Javno stranišče (1999), Tadej Pogačar (1960–) je organiziral Pohod rdečih dežnikov in opozarjal na problematiko prostitutk (CODE:RED, Benetke, 8. junij 2001), Dejan Habicht (1960–) in Tanja Lažetić (1967–) sta realizirala fotografski projekt v javnem prostoru InsideOut (2002) in razgalila zasebne prostore na velikih oglaševalskih površinah pred ozadji razpadajoče industrijske arhitekture, Luka Frelih (1974–) je zasnoval kolo, ki je opremljeno tako, da raziskuje in beleži različne podatke o javnih urbanih prostorih (Frida V, 2004–). Leta 2006 se je zgodila začasna zasedba Tovarne Rog, kjer se je s prizadevanjem za samoiniciativno usposabljanje prostora za neodvisno produkcijo nepridobitnih kulturnih vsebin v slovenskem prostoru vzpostavil model odprtega prostora, ki deluje kot začasni produkcijski center.
Znanost in umetnost
Na mejno področje med umetnostjo in znanostjo je usmerjen Marko Peljhan (1969–), ki v svoje projekte vključuje tehnologijo, ki nastaja v znanstvenoraziskovalnih centrih vojaške industrije. Zavod Projekt ATOL (1992–) je bil ustanovljen kot ena prvih platform, namenjenih razvoju konceptualnih in sodelovalnih znanstveno-umetniških projektov. Eden njegovih pomembnejših dolgoročnih projektov je Makrolab (1994–), kompleksna laboratorijska in informacijska razvojna baza v nenehnem vzpostavljanju na različnih lokacijah, ki se ukvarja z beleženjem nematerialnih signalnih območij. Njegovi ustanovitelji so poleg Peljhana še Brian Springer, Christian Mass, Borja Jelič in Luka Frelih. Makrolab je bil prvič postavljen na Documenti X v Kasslu leta 1997. Samooskrbovalna narava enote, ki temelji na obnovljivih energetskih virih in popolni reciklaži odpadkov, omogoča umetnikom in znanstvenikom, da v laboratoriju za določen čas delujejo na lokacijah, ki so praviloma oddaljene od urbanih področij. Doslej je bil postavljen že petkrat – na lokacijah od severne Škotske do Zahodne Avstralije –, kratkoročni cilj pa je vzpostavitev prvih neodvisnih umetniško-znanstvenih postaj na Antarktiki in Arktiki. Vsakokratni sodelavci Markolaba se posvečajo raziskavam na področjih telekomunikacij in taktičnih medijev, globalnih migracij ter klimatskih sprememb.
Avtor projekta FRIDA V. (Free Ride Data Acquisition Vehicle, 2004–) je softverski umetnik in programer Luka Frelih (1974–). Mestno kolo, opremljeno s sistemom GPS, majhnim računalnikom, sprejemnikom brezžične mreže in kamero za snemanje videa, fotografije in zvoka, omogoča samodejno beleženje informacij o geografiji in okoljskih dejavnikih, kar daje poglobljene informacije o javnih urbanih lokacijah. Avtor projekta, ki je bil prvič predstavljen na festivalu DEAF 04 leta 2004 v Rotterdamu, odtlej nenehno nadgrajuje in dopolnjuje njegovo bazo informacijsko obdelanih mest. Doslej je gostoval v New Yorku, Zagrebu, Ljubljani, Pekingu, Münchnu, San Franciscu, Bergnu, Mariboru in Istanbulu.
Zvok
Leta 1986 je Marko Košnik (1961–) ustanovil Inštitut Egon March, v okviru katerega so nastali mnogi številni zvočni projekti. Plodno je bilo tudi njegovo sodelovanjeuje tudi z Ministrstvom za experiment pri Radiu Študent, ki ga od leta 1997 vodi Borut Savski (1960–), ki sta se mu pridružila Luka Frelih (1974–) in Chiron Morpheus alias Bojan Ažman (1965–).
Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).