FV 112/15
Laibach Kunst
Začetek svojega javnega delovanja je skupina označila s tremi plakati v tehniki linoreza za razstavo AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST!, s katerimi so člani 26. septembra 1980 ponoči polepili zidove Trbovelj. Na enem je bil subtilno provokativen simbol, preprost križ na beli podlagi, opremljen z besedo Laibach, na drugem pa grob prizor pohabljanja – napadalca, ki žrtvi z nožem iztika oči. Plakati so vabili na prvo razstavo (takrat naslovljeno Alternativa slovenski umetnosti, predstavilo naj bi se 10 avtorjev) in koncert več glasbenih skupin v trboveljskem Delavskem domu v organizaciji ljubljanskega ŠKUC-a. Oblast je dogodek prepovedala zaradi »nezakonite in neodgovorne rabe simbolov«. Prvo uspešno razstavo pod naslovom Ausstellung Laibach Kunst so tako lahko izvedli šele junija leta 1981 v beograjskem kulturnem centru (Galerija SKC). Večje možnosti za uresničitev zamisli zunaj Slovenije spremljajo skupino skozi njeno celotno zgodovino. Januarja 1982 sta sledila razstava in koncert Žrtve letalske nesreče v Disku FV 112/15 v Ljubljani. Program eksperimentalne narave je bil podprt z uporabo elektronike.
Performans
Konec 70. let sta se kot pomembni prizorišči večmedijske in alternativne umetniške prakse uveljavila Galerija ŠKUC in Študentski disko FV. Ustanovljenih je bilo več skupin, ki so ustvarjale gledališke, glasbene in vizualne dogodke, ki so mejili na performans. V katalogu Galerija ŠKUC 1978–1987 so kot performans na meji gledališča omenjene skupine: pocestno gledališče Predrazpadom (ust. 1978), Teater pPerformance, FV 112/15 (ust. 1980) in modna revija Linije sile (1983), ki je iz okvira modne revije izstopala s poudarjeno vlogo, ki jo je dajala imidžu, ki je pomemben element v slovenskem performansu 80. let.
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.
Zvok
Sinteza zvoka in slike je nato, od konca 70. let, v rokah glasbenih skupin, kot sta Laibach (LAIBACH KUNST) in Borghesia, ter video umetnikov (VIDEO). Borghesia izvira iz gledališke skupine FV 112/15, ki so jo leta 1979 v Ljubljani ustanovili študentje sociologije in filozofije. Kot glasbena skupina so začeli delovati leta 1982 in bili odtlej pri produkciji videospotov in videoprojekcij ob glasbenih dogodkih vseskozi povezani z video ustvarjalci (Zemira Alajbegović, Neven Korda). Po razpadu skupine Borghesia leta 1995 je njen edini stalni član, Aldo Ivančić (1959–), nadaljeval podobno prakso s skupino Bast.