Kostja Gatnik
Ekspresivni figuraliki
Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).
Ob omenjenih avtorjih lahko v okvir ekspresivne figuralike uvrstimo tudi nekatere druge, manj značilne predstavnike, na primer Hermana Gvardjančiča (1943–), pa tudi Kostjo Gatnika (1945–) z B. Jesihu in L. Logarju sorodno nagnjenostjo do obravnavanja odtujenega erotizma, ki ga producirajo mediji v porabniški družbi. V slovensko umetnost se je slednji bolj zapisal kot avtor STRIPOV v letih 1969–73, leta 1977 izdanih kot Magna purga (danes in nikdar več).
Grupa 69
Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado generacijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili Kostjo Gatnika (1945–), Gustava Gnamuša (1941–), Borisa Jesiha (1943–), Metko Kraševec (1941–), Klavdija Palčiča (1940–), Gorazda Šefrana (1945–), Dušana Tršarja (1937–) in Luja Vodopivca (1951–).
Ilustracija
Psihedelična umetnost 60. let, ki je želela biti nekonformistična in drugače holistična ter je nasprotovala izpraznjenim ritualom družbe, je v razmerju med besedilnim in likovnim deležem slikanice pomenila nadaljevanje eksperimenta (nonsens zgodba, antiavtoritativna slikanica, v likovnem smislu pri nas pogosto še vedno ploskovita logika barvnih madežev). Sredi 70. let, ko je mladi delavski in intelektualni sloj generiral novi trend pankovstva, so se v oblikovanje, ilustracijo in tipografijo zopet vrnile kričeča grdota, kaotičnost in nametanost kot obnova starih avantgardističnih inovacij. Ob že uveljavljenih imenih so nastopili mlajši, samosvoji in »uporniški« avtorji, ki so poudarjali nazorno, obrisno tkivo risbe in povozili modernistične likovne vrednote. Z njimi se je uveljavil nov slog za prevajanje pripovedi v likovnost, z več dinamike oziroma akcije, kar so izpeljevali iz filmske vizualne realnosti, ki je v tem obdobju na zahodu doživljala zlato dobo in s svojimi inovacijami vplivala na vse druge umetnosti. Ilustracijo je v tem času dodobra prežel tudi STRIP, ki je prav tako fenomen že po svojem kompleksnem in bogatem semantičnem znakovnem repertoarju. Tu je pomemben predvsem Kostja Gatnik (1945–).
K ugledu in vplivu ilustracije pa so pomembno prispevale tudi nagrade. Prva je bila leta 1949 ustanovljena Levstikova nagrada za ilustratorje, ki jo vsakoletno podeljuje Mladinska knjiga. Od leta 1993 pa vzporedno s prirejanjem Slovenskih bienalov ilustracije v organizaciji DSLU podeljujejo nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo, nagrade Hinka Smrekarja in po njem imenovane plakete ter priznanja (tudi za poljudnoznanstveno ilustracijo), kar prispeva k popularizaciji te likovne zvrsti. Pregled dobitnikov Smrekarjevih nagrad in plaket v zadnjem desetletju in pol lahko izpostavi določeno kvaliteto in kontinuiteto avtorja. Med prejemniki so bili: M. L. Stupica, Danijel Demšar, Alenka Sottler, Dušan Muc, Irena Majcen, M. Osojnik, K. Gatnik, Rudi Skočir, Zvonko Čoh, Kamila Volčanšek, Damijan Stepančič, Jelka Godec Schmidt, Suzi Bricelj, Kristina Krhin, medtem ko so nagrade za življenjsko delo doslej prejeli M. Stupica, A. Gošnik Godec, J. Reichman, M. Vogelnik, Milan. Bizovičar in M. Jemec Božič.
Konceptualizem
Nekateri vidiki konceptualizma so se uveljavili tudi v delovanju drugih ustvarjalcev – s tovrstnim dogajanjem je gosto zapolnjeno predvsem leto 1969. Kostja Gatnik (1945–) in Lojze Logar (1944–) sta ob svoji pretežno slikarski usmeritvi tega leta v Ggaleriji Loškega muzeja na Škofjeloškem gradu pripravila razstavo Izdelki in prostor galerije zapolnila s svojimi »proizvodi« iz industrijskih materialov. Vinko Tušek (1936–) pa je istega leta ob pomoči M. Pogačnika nad kanjonom Kokre razpel vrvno konstrukcijo, na katero je obesil 15 metrov visok mobil, sestavljen iz poslikanih plošč, ki so se vrtele v vetru. Leta 1970 pa je na manjši skupinski razstavi v atriju Tavčarjeve 43 v Kranju oblikoval prvi ambient, sestavljen iz pravokotnih, prosto visečih in v naravnem gibanju premikajočih se platen. Nekaj mesecev zatem se je na razstavi Atelje '70: neokonstruktivisti v Moderni galeriji pridružil NEOKONSTRUKTIVISTOM in tako v njihovo gibanje vnesel nekaj konceptualističnih prvin. L. Logar pa je v 70. letih, ob tem ko je bil eden vodilnih mladih predstavnikov LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, podvomil v smiselnost vstopanja v ustaljena institucionalna galerijska razmerja in leta 1976 namesto slik v Mestni galeriji na stene pritrdil listke z napisi: »Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar.« Konceptualizem se je v 70. letih na eklektičen način nadaljeval tudi v delovanju GRUPE JUNIJ.
Scenografija
Več vabil k sodelovanju, namenjenih raznolikemu avtorskemu naboru imen, je prihajalo s strani Ljubljanskega lutkovnega gledališča (zdaj LGL), kjer je kipar Slavko Hočevar (1927–1996), ki je pri predstavah že pred tem nekajkrat sodeloval s svojimi lutkami, takoj po zaključeni kiparski specialki na ljubljanski Akademiji leta 1956 postal likovni vodja gledališča in to ostal do leta 1970. Predvsem v 60. letih so za to gledališče nastajale slikarsko in kiparsko izčiščene in likovno avtorsko prepoznavne zasnove, kot npr. scenografija (in lutke) za Maeterlinckovo Sinjo ptico Franceta Miheliča (1907–1998) leta 1964, katere gozd prividnih pošasti je idealno odslikal pravljično in sanjsko atmosfero igre. Zato je včasih primerneje kot o scenografiji govoriti o likovni zasnovi predstave, saj so gledališča uveljavljene umetnike k sodelovanju vabila zato, da bi predstavi vdahnili značilni videz svojega siceršnjega ustvarjanja. Tako je Peter Černe (1931–) zaznamoval Saint-Exupéryjevega Malega princa (1979), Jože Tisnikar (1928–1998) pa delo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986). Pomemben je še prispevek umetnikov Albina Roglja (1929–), Marlenke Stupice Stupica (1927–), Tomaža Kržišnika (1943–), Milana Bizovičarja (1927–), Marije Lucije Stupice Stupica (1950–2002), Kostje Gatnika (1945–) in drugih, vse do danes. Lutke lahko posežejo tudi v dramsko gledališče. Jože Ciuha (1924–) jih je zasnoval za Mlado Bredo Daneta Zajca leta 1981 v Drami SNG. Prav tako se z lutkovnim gledališčem, ki suvereno prehaja v dramsko, ukvarja Silvan Omerzu (1955–), predvsem v okviru Gledališča Konj, katerega soustanovitelj je. Je bolj izrazit oblikovalec lutk kot pa scenograf, formalni vokabular in atmosfero z lutkovnega odra pa prenaša tudi v samostojno, avtorsko risbo.
Strip
V 60. letih smo dobili tudi prvo slovensko stripovsko revijo (oziroma tednik s stripi), ZvitorepecZvitorepca, ki je prvič izšella 7. aprila 1966 in je izhajala do leta 1973. V najboljših časih je imela tudi do 60.000 bralcev, ki so lahko prebirali domače izvirne stripe in tujo sodobno stripovsko produkcijo. Miki Muster, čigar junak je dal reviji tudi ime, je za prvo številko narisal zgodbo Zvitorepec v Afriki, od ostalih domačih avtorjev pa so v reviji objavljali S. Dobrila, Ciril Gale, Marjan Manček in Kostja Gatnik.
Kostja Gatnik (1945–) se je že med študijem na Akademiji za likovno umetnost začel ukvarjati s stripom, leta 1965 je pri Ljubljanskem dnevniku objavil prvi strip, parodijo kavbojskega žanra Silver Kid, kasneje pa je objavljal tudi v revijah Zvitorepec, Pavliha, Stop in Tribuna. Prav K. Gatnik je zaslužen, da smo Slovenci dobili alternativni strip, ki je svoje korenine konec 60. let pognal v ZDA, med avtorji, zbranimi okoli legendarnega Roberta Crumba. Gatnikovi stripi, zbrani v albumu Magna Purga – danes in nikdar več (izbor del iz let 1969 do 1973, izid 1977, ponatis 1997), so k nam zanesli nekaj uporniške drže, saj je avtor parodiral komercialne stripovske žanre, karikiral malomeščanske vrednote ter v slovenski strip vpeljal trendovsko likovno govorico.
Stripburger
Strip je ena tistih umetniških oblik, ki se na Slovenskem niso nikoli povsem uveljavile. Kljub razmeroma zgodnjemu pojavu je slovenski strip do danes ohranil etiketo drugorazredne umetnosti, ki ne sodi ravno v visoko kulturo. Vsemu navkljub pa v svoji kratki zgodovini premore nekaj presežkov. V 50. letih je Miki Muster ustvaril prve prave domače stripovske junake, v 70. letih je Kostja Gatnik v slovenski strip vpeljal underground, omeniti velja krog Mladininih striparjev v 80. in 90. letih, med katerimi izstopa Tomaž Lavrič, ki je prvi slovenski stripar, ki je uspel tudi v tujini.