Sergej Gerasimov

Socialistični realizem

Socialistični realizem (krajše tudi socrealizem ali pejorativno, po sovjetskem kulturnem politiku, ždanovščina oziroma po slikarju gerasimovščina) je umetnostno obdobje ali smer po letu 1945, ki ga od drugih sočasnih gibanj na Slovenskem po drugi svetovni vojni ločujeta poseben formalni jezik, vezan na realistični idiom, na vsebinski ravni pa tesna povezanost s sočasno politiko in ideologijo (IDEOLOGIJA IN UMETNOST). Kot politično-umetnostna usmeritev je zaznamoval vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, od urbanizma in arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe.

Po prevzemu oblasti leta 1945 je komunistična oblast začela konkretneje posegati v avtonomno umetniško sfero z uveljavljanjem nove uradne umetnosti, a svojih zahtev ni postavila direktno z uradnimi dekreti; socialističnega realizma ni nikoli definirala niti deklarirala kot obvezujočo umetnostno metodo, kot je bilo to v Sovjetski zvezi. Umetniki so navodila prejemali indirektno (govori politikov, prevedeni teksti in predavanja sovjetskih teoretikov, kritike razstav, javne diskusije o vlogi umetnosti v socialistični družbi, cenzura). Še najpomembnejši, socialen in ne političen, medij posredovanja je bilo umetniško društvo (DSUU, pozneje DSLU) kot družbenopolitična organizacija, ponujeni model pa razstava del štirih sovjetskih slikarjev (A. in S. Gerasimov, A. Dejneka, A. Plastov) novembra 1947 v Ljubljani v Moderni galeriji, še pred njeno ustanovitvijo in uradnim odprtjem.