Alenka Gerlovič
Ilustracija
Med drugo svetovno vojno je v neugodnih razmerah umetniška pobuda odkrila nov smisel in tematiko. Kljub kulturnemu molku tisk ni zastal; umaknjen v ilegalo je pomenil upor proti okupatorjevim težnjam po uničenju slovenske kulture. Razcvetel se je odporniški partizanski tisk v nazornem, čitljivem slogu družbeno angažiranega realizma, pri čemer so se avtorji pretiranemu individualizmu izogibali tudi zaradi možnosti prepoznavanja. Medvojna partizanska grafika je uveljavila značilne poenostavitve sicer trdnih oblik in herojske figuralike ter dosegla prepričljiv, »dizajnerski« vizualni učinek. V tej produkciji so sodelovali »učitelji« Nikolaj Pirnat (1903–1948), France Mihelič (1907–1998) in B. Jakac ter njihovi »učenci« Ive Šubic (1922–1989), Ive Ivan Seljak - Čopič (1927–1990), Alenka Gerlovič (1919–), Vito Globočnik (1920–1946), Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) in Janez Vidic (1923–1996), čigar oprema Zdravljice (skupaj z Marjanom Šorlijem, 1944) ima zaradi tehnične dovršenosti častno mesto med deli partizanskega tiska. Nekaj izjemnih del je nastalo tudi na protipartizanski strani, to so predvsem ilustracije Puškina in Mickiewicza slikarke Bare Remec (1910–1991), ki je po letu 1947 ustvarjala v Argentini.
Informel
Kljub temu pa se informelovska povrhnjica ohrani kot strukturalni vzorec v delu Toneta Lapajneta (ki se obravnave slikarske snovi loti z izhodišča v kiparski modelaciji) in Alenke Gerlovič.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Pomembna je tudi vloga umetnikov, ki so v svojih prispevkih razsojali o aktualnih umetnostnih vprašanjih, slikarja Doreta Klemenčiča - Maja (1911–1988), ki je deloval regresivno, ter slikarke Alenke Gerlovič (1919–) in arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), katerih pisanje je prispevalo k liberalizaciji umetnostnega prostora.