Nadja Gnamuš

Abstraktni kolorizem

V kontekstu abstraktnega kolorizma lahko na eni strani opazujemo analitično, metodološko likovno sintakso, ki sistematično, s kritično registracijo postopka dela, preizkuša rabo in učinkovanje barv. Izpostavlja optične lastnosti barve in njen dematerializiran značaj, ki barvo tematizirajo kot vibracijo in »čisti zvok«. V nekaterih primerih slikovnih formulacij lahko govorimo o optični konceptualizaciji percepcije (Gustav Gnamuš, Andrej Jemec, Oto Rimele). Zaradi težnje po neposrednosti barvnega vtisa se tovrstno slikarstvo izogiba taktilnosti in očitnosti dotika ter usmerja pozornost na barvno strukturiranje podobe. Na drugi strani so slikovne formulacije, ki izpostavljajo materialno substanco barve in neposreden avtorjev dotik, ki v barvni snovi beleži vpis telesa. Zaznamuje jih akcijski, spontanejši in ekspresivnejši način nanašanja barve, ki sledi slikarjevim gibom, premikom in kretnjam ter poudarja subjektivno vpetost (A. Šalamun, T. Šušnik).

Abstraktni kolorizem se je v radikalni obliki pojavil v začetku 70. let z A. Jemcem, G. Gnamušem, T. Šušnikom, A. Šalamunom in S. Valentinčičem. Nastal je kot odmev slikarske produkcije in teoretičnega diskurza v svetu in pomeni odziv na v 60. letih prevladujoči domači INFORMEL s povsem drugačnimi slikarskimi izhodišči. Abstraktni kolorizem predstavlja avtorsko sintezo različnih smeri povojne ameriške abstrakcije: abstraktnega ekspresionizma, slikarstva barvnega polja (colour field painting) in postslikovne abstrakcije (post-painterly abstraction). Slikarstvo zgodnje faze abstraktnega kolorizma so zaradi radikalne uporabe medija kot posledice kritičnega razmisleka o njegovih konstitutivnih elementih, lastnostih in možnostih (npr. G. Gnamuš, T. Šušnik, A. Šalamun, S. Valentinčič) nekateri domači teoretiki (Ješa Denegri, Tomaž Brejc) vključevali v kontekst PRIMARNEGA SLIKARSTVA ali ga označevali za »slikarstvo o slikarstvu«. Redukcionistične tendence, odsotnost eksplicitnih fizičnih intervencij in izenačevanje reprezentacije z reprezentacijskimi sredstvi so bili povod tudi za povezovanje nekaterih avtorjev abstraktnega kolorizma (A. Jemec, G. Gnamuš, B. Borčić, O. Rimele) z vidiki minimalizma, čeprav s stališča izhodišč programsko utemeljenega ameriškega minimalizma ni konkretnejših povezav.

V 80. letih je v slovenskem prostoru prevladalo slikarstvo NOVE PODOBE, ki je z vpeljevanjem postmodernističnega alegoričnega modela poljubnega sestavljanja različnih likovnih registrov predstavljalo dekonstrukcijo modernistične estetike in etike forme. Likovna tvornost nNove podobe je vplivala na preoblikovanje avtorskih pristopov nekaterih ustvarjalcev, ki so se umetniško formirali v kontekstu abstraktnega kolorizma (T. Šušnik, A. Šalamun). V drugi polovici 80. let se je vzporedno z novim informelom prebudilo ponovno zanimanje za izvorna modernistična formalna in etična načela. Z nekaterimi avtorji, kot so S. Kapus, M. Gumilar, B. Borčić in kasneje, v 90. letih, O. Rimele, se (poleg G. Gnamuša, ki je s celotnim opusom konsistenten predstavnik abstraktnega kolorizma) v različnih konceptualnih okvirih rehabilitira zanimanje za barvno problematiko, ki mu omenjeni ustvarjalci sledijo vse do danes.

Glavni predstavniki abstraktnega kolorizma so: Silvester Komel (1931–1983), Andrej Jemec (1934–), Gustav Gnamuš (1941–), Tugo Šušnik (1948–), Andraž Šalamun (1947–), Savo Valentinčič (1950–), Sergej Kapus (1950–), Marjan Gumilar (1956–), Bogdan Borčić (1926–) in Oto Rimele (1962–).

V drugi polovici 70. let se je slikarstvo G. Gnamuša z redukcijo izraznih oblik in postopno ukinitvijo asociativnih podatkov usmerilo v raziskovanje žarkovne pojavnosti barve in optičnih lastnosti velikih barvnih ploskev. Slikarjev neposredni dotik je bil nadomeščen z uporabo razpršilca, ki se sklada z žarkovno logiko barve in omogoča, da barva v zaznavo prehaja na enak način, kot je prišla na nosilec. Slika se vzpostavi kot dematerializirano, pulzirajoče energetsko polje brez privilegiranih mest pogleda, v katerem se zgoščata vsa avtorjeva koncentracija in napor, ki ju potrebuje pri zaustavljanju barve na tej ali oni frekvenci in izenačevanju minimalnih tonskih in toplo-hladnih barvnih razlik, značilnih za njegovo slikarstvo. Govorimo lahko o optičnem minimalizmu, pri katerem se subtilne razlike med odtenki izmikajo lociranju in ustvarjajo prividne in izmuzljive podobe, ki silijo oko v nenehno preverjanje. Subjekt je tako izgubljen v negotovosti pogleda, saj ostaja njegovo videnje ujetnik percepcijskih zank, ki jih ustvarjajo barvne metamorfoze – širjenje, bočenje, poglabljanje, umikanje, vznikanje in izginevanje hkrati. Konec 70. let se je odprl uvid v dotlej prikrito plastenje barvne strukture, kar je vzpostavilo jasnejše barvne oblike. Dialektika oblike in neoblike, dinamična poteza in bolj materialna barvna tekstura, ki se pojavita v drugi polovici 80. let, so odtlej zaznamovale Gnamuševo slikarstvo. Njegov slikovni izraz še naprej temelji na izkoriščanju barvne ambivalentnosti in relativnosti, na vzpostavljanju in krotenju energetskih barvnih vrednosti in napetosti, ki so vedno zaustavljene v stanju nedoločljive in odprte potencialnosti, nastale s pomiritvijo konfrontirajočih se silnic. V Gnamuševem slikarstvu barva nikoli ne ostaja zgolj predmet formalne sintaktične raziskave ali v funkciji preverjanja skrajnih mej, ki jih v iskanju razlik še lahko ozavesti percepcija. Barva je tu primarno prostor integracije in emanacije razpoloženjskih in duhovnih stanj.

Likovna kritika in umetnostna teorija

Od 90. let naprej pogosteje zasledimo sintagmo »pisanje o (sodobni) umetnosti«, ki v svoj pomenski okvir zajema tako kritiko, teorijo, esejistična pisanja in spekulativna razmišljanja. Poudarjeno je analitično ukvarjanje s teoretično-estetskimi vprašanji umetnosti, z referencami na umetnostno zgodovinske raziskave in analize, ki pa je prav tako imanentno vrednotenjsko usmerjeno. Sem sodijo: Robert Inhof, Miklavž Komelj, Nadja Gnamuš, Petja Grafenauer Krnc in Petra Kapš.