Davide, Grassi
Kibernetična umetnost
V drugi polovici 90. let je na področju kibernetične umetnosti intenzivno deloval Darij Kreuh (1966–). Ukvarjal se je predvsem z navidezno resničnostjo in vmesniki, ki določajo odnos med ljudmi in stroji. Pri projektu Virtual Dream (1997, predstavljen v Galeriji Kapelica, Ljubljana) se je obiskovalec lahko prestavil v navidezni svet in se po njem neovirano gibal s svojim gibanjem po galerijskem prostoru. Pri projektu Brainscore (2000) sta z Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša) z možganskimi valovi upravljala delovanje svojih likov v navideznem svetu. Projekt je bil predstavljen v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Konceptualizem
smeri z drugim, ki ga je pripravil selektor Peter Weibel. Sicer pa ga v 90. letih in po letu 2000 najlaže povežemo z imenom Tadeja Pogačarja (1960–) in njegovim delovanjem v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1990–)ter nekaterimi mlajšimi umetniki, predvsem Žigo Karižem (1973), Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša-) (in njunim skupnim ter Emila Hrvatina preimenovanjem v Janeza Janšo leta 2007), predvsem s tistimi, ki se v zadnjem času ukvarjajo s KRITIKO INSTITUCIJ ter IDEOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Precej izrazito pa je na njem utemeljeno delo generacije, ki se je uveljavila v zadnjem desetletju (predvsem pri tistih, ki so zaključili kiparski študij na ljubljanski ALUO). To, o čemer bi lahko govorili kot o posebnosti slovenskega konceptualizma, tj. njegove etične in ekološke usmeritve, pa želi v svojem delu nadaljevati skupina SESTAVA (1993–).
Netart / Spletna umetnost
Zadnje čase so posebej pogosti t. i. umetniški projekti na spletu, med katerimi velja izpostaviti Makrolab (1994–) M. Peljhana, Problemarket.com ali Problem stock exchange (2002), to je borzno trgovanje s problemi, Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša) in I. Štromajerja, AVBIA (The Associacion of Victims of Biochemical Attacs, 2003) Martina Briclja (1977–), Safe House (2003), spletno pribežališče za svobodna mnenja, Marije Mojce Pungerčar (1964–), Eastartmap.com (2004), spletno evidenco umetnosti druge polovice 20. stoletja v Vzhodni Evropi, skupine IRWIN (1983–), Razvezani jezik (2005), stran za zbiranje živega jezika in njegovih tvorb, Alenke Pirman (1964–), Virtual urban (2000) Marjetice Potrč (1953–) ter spletni arhiv študentskih video del z ALUO Društva Art Net Lab (2000–). Tovrstni projekti izkoriščajo predvsem demokratično dostopnost medija. V njem predstavljajo umetniške projekte ali take z mejnega področja med umetnostjo in znanostjo ter bodisi naslavljajo uporabnika s svojo razvejanostjo, ki gledalca vodi po »prostorsko« zabeleženih mislih ustvarjalca, bodisi se naslavljajo na aktivnega sodelujočega, ki v individualni zaznavi projekta umetniško delo tudi soustvarja. Internet tako postane prostor za anonimno izražanje, skupinsko delovanje in gradnjo skupnega pogleda na dano problematiko, pa naj gre pri tem za očitne ambicije po pisanju zgodovine kot pri East Art Map ali pa za subtilno izpostavljanje večplastnosti časovne stvarnosti, ki modelira jezik, kot pri Razvezanem jeziku. V ospredju je funkcionalni vidik spletnega mreženja, bolj pomembna kot posamezen uporabnik je potencialna možnost povezave skupine uporabnikov prek projekta na spletu.
Performans
V kategorijo performansa lahko uvrstimo tudi nekatere umetniške projekte, ki vsebujejo elemente performativnosti, vendar niso izvedeni v živo, temveč si jih lahko ogledamo na fotografijah, na internetu ali v galeriji kot prenos prek ekranov. Taki so npr. Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja (1967–) in Braneta Zormana (1962–), serija taktičnih projektov, ki se je začela leta 2001 z raziskovanjem medmrežnega baleta, kombiniranega z gverilsko taktiko in mobilno strategijo internetnega predvajanja v živo v galeriji, potem interaktivni performans Brainscore (2000, Cankarjev dom, Ljubljana) avtorjev Darija Kreuha (1966–) in Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša), v katerem avatarji postanejo posredniki med performerjema in občinstvom, pa tudi akcije kot intervencije Zzavoda P.A.R.A.S.I.T.E., npr. Obisk, 1993, skrivna akcija, ki je raziskovala metode novega parazitstva v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Sestava
Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Dragica Čadež, Jiři Bezlaj, Bojan Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, Kevin Kaufman, Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Milena Kosec, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Marko Kovačič, Roman Makše, Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O'Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, Petra Varl, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, idr.
Znanost in umetnost
Brainscore – Incorporeal Communication (2000), prvič predstavljen v Cankarjevemu domu v Ljubljani, je performans dveh umetnikov in ena najdoslednejših realizacij idej tehnološkega paralelnega sveta v našem prostoru, ki je nastal v sodelovanju D. Kreuha in Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša). Oba akterja sta komunicirala drug z drugim v virtualnem prostoru prek svojih virtualnih dvojnikov (avatarjev), ki sta jih usmerjala z gibanjem oči in intenziteto možganskih valov. Omeniti velja še Grassijev projekt Brainloop, interaktivno performersko platformo, osnovano na možgansko-računalniškem vmesniškem sistemu BCI (Brain Computer Interface), ki uporabniku omogoča upravljanje naprav zgolj z zamišljanjem določenih motoričnih ukazov. Performer raziskuje urbana območja in ruralne pokrajine ter se sprehaja po virtualnem svetu Google Eartha, ne da bi se pri tem fizično premaknil. Z motoričnimi premiki izbira lokacije ter kote in položaje kamere, nato pa ta niz podob presname v virtualni svet. V drugi polovici performansa niz podob zopet predvaja, pri čemer z Brainloopom v realnem času izbira, manipulira in prestavlja zvočne posnetke v fizični prostor in tako po meri sklada zvočno spremljavo svojega filma.