Clement Greenberg
Ideologija in umetnost
Neposredni ideološki posegi so s popuščanjem doktrine socialističnega realizma stopili v ozadje, namesto slednjega pa je postala politično zaželena umetnost, ki bi jo s skupnim imenovalcem, po Sveti Lukiću, lahko označili za socialistični estetizem. Pojem opredeljuje uvajanje razpršenih stilističnih formacij predvsem abstraktnih umetnostnih tokov, ki so za vladajoči režim zanimivi zaradi svoje apolitičnosti. Če so se že izničila politična pričakovanja po angažirani umetnosti, se je bilo s podpiranjem abstraktne umetnosti mogoče izogniti tudi družbeni kritičnosti, ki bi lahko bila naperjena proti sistemu. Govorili bi lahko tudi o zmernem modernizmu (poleg abstraktnih tendencteženj, ki so se z določenim časovnim zamikom uveljavile pod zahodnimi vplivi, tudi različni pojavi modernistične figuralike), ki traja vse do začetka 70. let, ko se po pojavu neoavantgard v 60. letih in RETROAVANTGARDE v 80. letih uveljavi s formalistično kritiko podprto propagiranje abstraktne umetnosti kot ameriškega produkta visokega modernizma (Clement Greenberg, Michael Fried). Če je v poznih 50. in 60. letih likovna umetnost svojo idejnost utemeljevala s francoskim eksistencializmom, so zdaj v umetnosti in teoriji prevladali ameriški vplivi. Govorimo o znotrajslikovni modernistični ideologiji, ki se kaže predvsem v želji po samonanašalni ploskovitosti (flatness) slikovnega polja. Ideološkost se je vzpostavljala na dveh ravneh, obe pa sta temeljili predvsem v polju umetnosti. Prva je pomenila subtilno favoriziranje določene zvrsti umetnosti, predvsem nepredmetnega slikarstva, v želji po izenačitvi slovenske likovne ustvarjalnosti z zahodno, druga pa je ustrezala osrednjemu ideološkemu kanonu modernizma – zahtevi, naj se umetniško izjavljanje zadržuje znotraj medijskih meja.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Umetnostno kritiko je mogoče razumeti bodisi kot osebno reakcijo brez eksplicitne teze (izhodišče v romantični poeziji, vsebuje izpoved, fikcijske prvine in proizvaja tekst, med drugim namenjen ostrenju individualne senzibilnosti ob recepciji umetniških del) bodisi kot premišljeno sodbo, ki jo vodijo vnaprej določeni principi (izvira iz filozofije razsvetljenstva in se izraža v tekstih, ki imajo namen predstaviti navidezno resnico, univerzalne in zanesljive ugotovitve o vrednosti umetniškega dela). Prva izpostavlja subjektivni nagovor, pisci poudarjajo intimnost pisanja o umetnosti, temelječega na senzibilnosti in okusu. Druga, v smislu Aristotelove »znanstvene« kritike, je utemeljena v razlagalnem opisu in racionalnem razširjanju znanja. Tista sodobna umetnostna kritika, ki temelji na senzibilnosti, osebni refleksiji in okusu, je pogosto razumljena kot fundamentalno romantična in postromantična iniciativa (Paul de Man), vendar je s tem izključena tudi posebna pozicija Clementa Greenberga, ki predstavlja sintezo določenih principov z osebno senzibilnostjo. Res pa je, da tovrstno kritištvo briše mejo med umetnostno kritiko in katerimkoli pisanjem z močno osebnim pečatom. V 20. stoletju je bilo več usmeritev v ustvarjanje hibridov umetnostne kritike, ki so delno filozofski, odvisni od izhodiščnih pozicij, in delno literarni (Gilles Deleuze, Félix Guattari, pri nas Andrej Medved).
V ta čas sodi nastop nove generacije umetnostnih zgodovinarjev, ki je v drugi polovici 70. let zasedla pomembne položaje. To je obdobje, ko v ospredju kritiškega pisanja ni več opozicija med »realističnim« in »abstraktnim«, temveč analiza osnovnih razsežnosti umetnine ter odnos med umetnino in gledalcem. Posebno vlogo je dobila ameriška likovna kritika (predvsem Clement Greenberg), kritična stališča pa so večinoma izhajala iz levičarske »novomarksistične« teorije. Kritika je v tem obdobju postala bistveno intertekstualna in kontekstualna, teoretično in kritiško besedišče pa pomemben vzporedni element umetnosti. Besedilo ni zunanja interpretacija pojava, temveč umetniška dela tako rekoč dopolnjuje.
Minimalizem
Clement Greenberg je v svojem besedilu Recentness of Sculpture (1967) minimalizem opredelil za novost, ki ne bo imela dolgotrajnega učinka, kot sta ga imela Cézanne ali Picasso, in ki ima več opraviti z notranjo opremo kot umetnostjo. Michael Fried pa je istega leta v besedilu Art and Objecthood tej umetnosti predvsem očital nazornost in teatraličen značaj. Trenutnost in sedanjost sta minljivi senzaciji; problem minimalizma naj bi bil, da osvešča zgolj dejavni prostor in čas.