Tomaž Gregorič

Fotografija in umetnost

90. leta so poleg tega obdobje porasta avtorskih pozicij v okvirih fotografskega medijskega diskurza in čas povišane pozornosti, ki jo fotografiji z ustanavljanjem novih fotografskih galerij začenjajo namenjati institucije in trg okoli leta 2000. Najizrazitejše avtorske pozicije oblikujejo: Tomaž Gregorič (1969–), ki deluje tudi na področju komercialne fotografije in ga lahko opredelimo kot nadaljevalca konceptualne fotografije, predvsem s serijo Periferija (od leta 1998 dalje). To so podobe sive, banalne realnosti vsakdanjega predmestnega in mestnega sveta, ki jih dostikrat spregledamo, novoodkrite situacije pa s presenetljivostjo lahko tekmujejo z bleščečimi, eksotičnimi, spektakularnimi posnetki. Tomo Brejc (1975–) se je uveljavil na področju fotografskega portreta. Njegov značilni »režirani dokumentarizem« je konceptualno utemeljen, saj predmet njegovega zanimanja ni svet, ki ga s fotoaparatom lovi v objektiv, ampak načrtno zgrajena podoba kot zrežirana situacija (Rekonstrukcije, 2003, Galerija Equrna, Ljubljana). Osnovna tematika fotografa Gorana Bertoka (1963–) so bila vedno telesa, ki jih je raziskoval v patoloških stanjih. Bertok se s fotografijo polašča teles, obseda ga obsojenost na lastno telo; telo kot meso, kri, sok in še vse, kar prestopa konvencije in je nenavadno, obrobno, bizarno, morbidno, prepovedano. Zato prikazuje nasilje nad telesom, tudi nad lastnim, v ciklu Obiskovalci (2006, Galerija Kapelica, Ljubljana) pa je beležil krhkost človeškega telesa v njegovi zadnji fazi, v trenutku razpadanja, izginjanja – v pepel spreminjajoče se mrtvo telo v krematoriju. Aleksandra Vajd (1971–) s poglobljenim raziskovanjem fotografskega medija razširja referenčni prostor konceptualne fotografije, včasih usmerjene v intimnost osebnega odnosa in drugič v dialog z umetnostjo.