Tomaž Grom

Zvok

Prvi poskus združevanja zvoka in likovne umetnosti pri nas je bil projekt Hidrogizma iz leta 1979, ogromen vodni glasbeni inštrument, prizorišče zvočnega performansa in skulptura v enem. Ustvarili so ga psiholog Jani Osojnik (1951–), fotograf Dušan Pirih Hup (1952–2008), fotografinja Vesna Černivec (1951–) in pesnik Iztok Osojnik (1951–). Istega leta so ga predstavili v ljubljanski Galeriji Emonska vrata, takrat galeriji Arhitekturnega muzeja Ljubljana, zatem pa še na več prireditvah po Jugoslaviji (Zagreb, Dubrovnik). Decembra 2004 je bila Hidrogizma ob svoji 25. obletnici rekonstruirana na razstavi Sedem grehov v ljubljanski Moderni galeriji, medtem ko jo je bila pregledna razstava Slovenska umetnost 1975–1985 izpustila.

Širši javnosti znani slovenski zvočni umetniki so skupina ustvarjalcev različnih ozadij in načinov dela z zvokom. Z ustvarjanjem videoinstalacij, v katerih ima avtorski zvok vidno mesto, se ukvarja Andrej Zdravič (1952–), bolj eksperimentalno v smislu spajanja elektronsko generirane slike in zvoka pa svoje avdiovizualne instalacije ustvarjajo Miha Ciglar (1980–), Tao G. Vrhovec Sambolec (1972–) in B. Savski, ki se ukvarja tudi z gradnjo avtonomnih zvočnih sistemov. Skladanju elektronske, eksperimentalne in elektroakustične glasbe se posvečajo B. Turel, T. G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom (1972–), M. Ciglar, pa tudi Boštjan Perovšek (1956–,) ki zvok raziskuje tudi v razmerju med ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO, mnogi med njimi pa sodelujejo tudi pri skladanju za film, gledališke, plesne in internetne predstave (poleg že omenjenih še Brane Zorman [1962–]).

Za Pri povezovanjue zvoka kot elektronske glasbe z vizualnimi učinki v živo je pomembna tudi klubska (sub)kultura, kjer se inovativnejši zvočni dogodki v smisluki je najbolj živahna v Ljubljani, produkcije vizualnega materiala in izvajanja glasbe v živo odvijajo predvsem v klubih METELKOVE MESTA (Gromka, Channel Zero, Mizzart, Tiffany, Monokel, Menza pri koritu, Gala hala), pa tudi v K4, na Gradu Kodeljevo, v SubSubu, Tovarni Rog in v KUD-u France Prešeren. Od začetkov s predvajanjem videa z analogno televizijsko opremo pri klubskih glasbenih dogodkih, s čimer je z Borghesio v 80. letih pričel Neven Korda, nadaljevala pa skupina Laibach, se je Z vidžejanjeem, sredi 90. let, razširilo, sprva kot oblikovanje videa v živo ob spremljavi elektronske glasbe še vedno z analogno opremo prikazovanjem lastne vizualne produkcije kot atmosferične spremljave didžejev, je začela pri VJ B1ST (Stanka Brljević), konec desetletja pa pri skupini code.ep in njenimi VJ člani: Nashi (Martin Bricelj), Ozo (Ozren Škondrič), linefeed (Luka Frelih), Mina Fina (Mina Žabnikar) ter VJ skupini Sidewalk (Uroš Veber, Žiga Testen, Marko Mrdženović), ki deluje znotraj skupine Edge Department. Z digitalno opremo so jim sledili Luka Dekleva, Nova deViator (Luka Prinčič), skupina Dekaos (Jaša Gladež, Boštjan Božič), tandem Neja + Aka (Neja Engelsberger in Akaša Bojič), VJ Rasta on the Mouse (Andrej Intihar), tem pa najmlajša generacija VJ-ev, ki delujejo samostojno in znotraj različnih avdiovizualnih skupin: Fšk (Boštjan Čadež), Delta Nu (Maja Smrekar), Rex (Petar Perčić, tudi član skupine ZEK Crew), Ana Pečar in drugi. sredi 90. let, potem pa se je uveljavilo vidžejanje, v katero se v veliki meri vključuje tudi najmlajša generacija likovnih umetnikov (kolektivi Codeep, Edge Department Radyoyo in Sindikat ter posamezniki Luka Dekleva, Mina Žabnikar, Maja Smrekar, Ozren Škondrič).