Marina Gržinić
Feministična umetnost
Prva, ki je začela govoriti o »ženski umetnosti«, je bila Marina Gržinić (1958–), raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Skupaj z Aino Šmidt (1957–) se že od leta 1982 ukvarja z VIDEO umetnostjo, ki temelji bolj na politični in socialni, in ne toliko feministični problematiki, vendar se dotika tudi ženskih tem. Veliko sta sodelovali na mednarodnih video festivalih in bili večkrat nagrajeni.
Fotografija in umetnost
Grafiti
Ideologija in umetnost
Nastavke za umetnost, ki dekonstruira ideologijo umetnostnih, predvsem muzejskih institucij, lahko odkrivamo vsaj od vzpostavitve konceptualnih umetnostnih praks v drugi polovici 60. let. V poznih 70. letih in zgodnjih 80. so se v nekaterih subkulturnih prostorih, predvsem v Galeriji ŠKUC, pojavili večmedijski projekti, ki so povezovali raznolike umetniške zvrsti in rušili ideologijo institucije umetnosti, ki ločuje dejavnosti, ki sodijo v galerijo, od tistih, ki se dogajajo v klubu, gledališču ali na ulici. Tak je bil npr. zvočni nastop Hidrogizme leta 1979 (ZVOK), sestavljene iz Dušana Piriha - Hupa (1952–2008), Janija Osojnika (1951–), Iztoka Šmajsa (1953–), Vesne Černivec (1951–), pa tudi drugi projekti, ki sta jih tam organizirali Barbara Borčić in Marina Gržinić.
Laibach Kunst
Likovna kritika in umetnostna teorija
Od konca 70. let dalje se je pomembno uveljavil fenomen alternativne scene, ki je vplivala na širitev pojma umetniškega in njegovega kulturnega dosega. Z novimi umetnostnimi oblikami in estetskimi možnostmi so neločljivo povezana politična in družbenokritična stališča. Poleg teoretikov, filozofov in sociologov (mdr. Slavoj Žižek, Rastko Močnik) so bili umetniki tisti, ki so oblikovali močne konceptualne temelje in utemeljevali umetniške forme. Vse bolj sta se uveljavljala VIDEO in PERFORMANS, pojavila se je retroavantgarda. Tudi te pojave je spremljala mlada generacija umetnostnih zgodovinarjev, predvsem Barbara Borčić (1954–), iz vrst ustvarjalk-teoretičark pa izhaja Marina Gržinić (1958–), ki se ukvarja z institucionalnimi okoliščinami umetnikovega dela in umetnine (institucionalna kritika INSTITUCIJ) ter kritiko avtonomije umetniškega objekta. Na konkretno umetniško prakso ali medij pa je osredotočeno teoretično delovanje Ede Čufer (1961–), ki se vključuje v delovanje in promoviranje NSK (kot kritiško orodje uporablja medij intervjuja). Z vprašanji novih tehnologij in s posledičnimi transformacijami sveta ter teorijo novih medijev pa se ukvarjajo Janez Strehovec, Melita Zajc in M. Gržinić.
Na obravnavano področje imajo pomemben vpliv avtorji s področij filozofije umetnosti in estetike – Slovensko društvo za estetiko od leta 1984 organizira in izvaja mednarodne kolokvije za estetiko. Nekateri izmed predstavnikov so: Lev Kreft, Božidar Kante, Aleš Erjavec, M. Gržinić, Ernest Ženko, Bojana Kunst.
Novo slovensko kiparstvo
Retroavantgarda
V slovenskem prostoru je bil prelomen dogodek razstava Ausstellung Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda leta 1983 v Galeriji ŠKUC, ki je kmalu postala najpomembnejše središče tovrstne umetnosti, najprej pod vodstvom Dušana Mandića in zatem Marine Gržinić, ki je po tem, ko je bil pojem uporabljen in teoretsko utemeljen, postala tudi teoretičarka te produkcije. Strategije realizacije in reprezentacije retroavantgarde pa so dobile svoj ustaljen izraz na razstavah, ki se jih je udeležila skupina IrwinIRWIN. To so bile novoletna prodajna razstava leta 1984/85 v omenjeni galeriji, predstavitev slike Vstajenje gledališča sester Scipion Nasice na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 prav tam februarja 1985 ter projekt Was ist Kunst, ki ga je skupina začela maja 1985 z montažo preteklih -izmov iz slovenske zgodovine umetnosti: socialističnega realizma in modernizmov 60. let. Eden ključnih dogodkov za zgodovino gibanja pa je bila predstava oziroma retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice (1983–1987, KOZMOKINETIČNI KABINET NOORDUNG), izveden leta 1986 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pri tem monumentalnem večmedijskem spektaklu so sodelovale vse skupine umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK, Nova slovenska umetnost) (1984–): glasbena skupina Laibach (LaiBACH KUNST), likovnoumetniška skupina Irwin, oblikovalska skupina Novi kKolektivizem ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo, saj so se vse identificirale s pojmi retrogarda, retroavantgarda in retroprincip.
Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije leta 1991 je NSK leta 1992 ustanovil lastno »Državo v času«. Ta projekt je v 90. letih izvajala predvsem skupina Irwin V tem okviru sta nastali Ambasada NSK in Konzulat NSK, ki ju lahko razumemo kot specifični družbeni instalaciji, ki simbolično in umetniško posnemata prenos fenomena NSK v drug kulturni, družbeni in politični prostor. Prvi projekt NSK Države v času je bil NSK Ambasada Moskva leta 1992. Na povabilo ruskih umetnikov in kritikov je bil projekt izveden v kontekstu apt-arta (apartment art – umetnost v stanovanju), ki se je začel v 80. letih in poudarja status zasebnega prostora v obdobju komunističnega totalitarizma. Predstavlja poskus iskanja političnih in osebnih umetniških poti, ki potekajo vzporedno z uradnimi institucijami. Z njimi so fizično povezane, politično in kulturno pa so od njih oddaljene. Zasebno stanovanje na Leninovskem prospektuvi aveniji 12 v Moskvi so imenovali NSK Ambasada. Prostor so okrasili z umetniško izoblikovanimi insignijami državnega veleposlaništva, v njem je skupina IRWIN razstavila slike iz cikla Kapital, predstavljeni pa so bili tudi plakati, oblikovalski izdelki in video ter glasbena dela skupine Laibach ter posnetki Kozmokinetičnega kabineta Noordung. Zvrstilo se je več predavanj in javnih razprav z gosti: povabljenimi kritiki, teoretiki, umetniki iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Rusije. Mesec dni so razpravljali o položaju umetnosti po padcu komunizma na Vzhodu, kar je bilo pozneje dokumentirano v knjigi NSK Embassy Moscow: How the East Sees the East (1993). V okviru projekta so IrwinIRWIN, Josif Bakstein, Marina Gržinić, Eda Čufer, Olga Holmogorovna, Elena Kurljanceva, Georg Litičevski, Viktor Misiano, Dimitrij Prigov in Konstantin Zvezdočotov sestavili in podpisali Moskovsko deklaracijo z izhodišči v zgodovinskih, družbenih, političnih, kulturnih in umetniških vzhodnoevropskih sistemih. Eden temeljnih motivov projekta je bil organizirati mednarodno umetniško akcijo zunaj institucionalnih sistemov v okviru mreže enako mislečih posameznikov. Sredi 90. let so prenos fenomena NSK Ambasada razširili še na druge kulturne, družbene in politične kontekste v Umagu, Dublinu, Gentu, Berlinu, Sarajevu, Firencah in Pekingu in v virtualne prostore (NSK Electronic Embassy, 1995). NSK je vzpostavil reprezentacijsko konstrukcijo slovenske zgodovine likovne umetnosti kot zgodovino, ki se spominja skozi recikliranja in retro usmeritve. Deloval je skozi ukvarjanje z zgodovino in lastno vzhodno pozicijo v obliki East Art Map. Skupina Irwin IRWIN je v sodelovanju z Michaelom Bensonom 6. junija 1992 izvedla akcijo Črni kvadrat na Rdečem trgu, leta 1996 pa v okviru projekta Transnacionala, enomesečnega potovanja mednarodne skupine umetnikov z vzhodne na zahodno obalo ZDA, reflektirala odnos Vzhod-Zahod.
Leta 1992 je Peter Weibel v enem od katalogov prireditve Štajerska jesen v Gradcu načel diskurz o retroavantgardi. Leta 1994 je Marina Gržinić v uvodu kataloga ob razstavi Retroavantgarda v Ljubljani razvila dialektične zanke med temi projekti.
Video
Bogata produkcija videoumetnosti v osmem desetletju je štela mnogo avtorskih imen, med njimi pa bi izpostavili le nekatera. Zemira Alajbegović (1958–) in Neven Korda (1956–) sta bila vodilna člana skupine FV 112/15 in zatem gonilni sili Diska FV pa tudi člana skupine Borghesia (1982–1995). Marjan Osole - Max (1956–) je bil ustanovitelj video sekcije ŠKD Foruma in pozneje Studia TDS Brut, kjer so delali številni videasti. Marko Kovačič (1956–) se je ukvarjal z načini sintakse video podobe in jo vključeval v svoje prostorske postavitve ter performanse. Izstopajo še Rok Sieberer - Kuri (1965–) in njegovo divje raziskovanje medijskih sporočil, sprva skupno delo Marine Gržinić (1958–), Aine Šmid (1957–) in Dušana Mandića (1954–) pri skupini Meje kontrole št. 4, nato pa opazen opus prvih dveh kot soavtoric, Andrej Lupinc (1961–) in še vrsta drugih. Bolj kot so se 80. leta iztekala, bolj je bilo očitno, da subkultura razvodeneva. Obdobje kolektivnega ustvarjanja in skrb za usodo subkulturne scene sta se umaknila individualnim projektom.