Marjan Gumilar
Abstraktni kolorizem
V 80. letih je v slovenskem prostoru prevladalo slikarstvo NOVE PODOBE, ki je z vpeljevanjem postmodernističnega alegoričnega modela poljubnega sestavljanja različnih likovnih registrov predstavljalo dekonstrukcijo modernistične estetike in etike forme. Likovna tvornost nNove podobe je vplivala na preoblikovanje avtorskih pristopov nekaterih ustvarjalcev, ki so se umetniško formirali v kontekstu abstraktnega kolorizma (T. Šušnik, A. Šalamun). V drugi polovici 80. let se je vzporedno z novim informelom prebudilo ponovno zanimanje za izvorna modernistična formalna in etična načela. Z nekaterimi avtorji, kot so S. Kapus, M. Gumilar, B. Borčić in kasneje, v 90. letih, O. Rimele, se (poleg G. Gnamuša, ki je s celotnim opusom konsistenten predstavnik abstraktnega kolorizma) v različnih konceptualnih okvirih rehabilitira zanimanje za barvno problematiko, ki mu omenjeni ustvarjalci sledijo vse do danes.
Glavni predstavniki abstraktnega kolorizma so: Silvester Komel (1931–1983), Andrej Jemec (1934–), Gustav Gnamuš (1941–), Tugo Šušnik (1948–), Andraž Šalamun (1947–), Savo Valentinčič (1950–), Sergej Kapus (1950–), Marjan Gumilar (1956–), Bogdan Borčić (1926–) in Oto Rimele (1962–).
M. Gumilar se je v drugi polovici 80. let usmeril k ponovnemu razmisleku o problematiki modernistične slike in izpostavil barvo kot temeljno sredstvo za organizacijo prostorskih razmerij v slikovnem polju. V njegovem slikarstvu je barva tematizirana v različnih funkcijskih legah. V ciklu slik iz leta 1989, ki je nasledil in s stališča haptičnosti tudi nadomestil Gumilarjevo kolažno gradnjo slike, je na homogenih, minimalno diferenciranih slikovnih površinah razprostrl barvo v čutni, karnalni, izrazito snovno občuteni plasti. V 90. letih se z združevanjem heterogenih barvnih polj oblikuje montažni princip slikovne gradnje. Ohranjena je razvidnost plasti, ki beleži proces nanašanja in v nekakšni prepustnosti odpira prostorsko razsežnost barve. Če je bila v zgodnji fazi slikarjeve ustvarjalnosti barvna dramatika dosežena z materialno, gosto barvno teksturo, je na zadnjih slikah izražena z njeno skoraj dematerializacijo. Z mehkimi barvnimi prehajanji se oblike razpuščajo in v pulziranju barve, ki zgošča in razpršuje pogled, stapljajo z nosilcem, obenem pa s svojim sevalnim značajem iz njega izstopajo. Ponovno, kot že prej v Gumilarjevem opusu, je vzpostavljena slikarstvu imanentna dialektika med slikovno ploskovitostjo in iluzijo.
Gestualno slikarstvo
Če se gestualnost kot značilnost slovenskega INFORMELA v 60. letih ni uveljavila, pa se je pojavila v kontekstu novega informela v drugi polovici 80. let, najizraziteje pri Vladu Stjepiću (1958–) in Igorju Fistriču (1957–), pri slednjem se je gesta spajala s figuralnimi težnjami. Marjan Gumilar (1956–) pa je na geometrično obvladani gesti utemeljil krajši cikel v začetku 90. let. Pri Nikolaju Beeru (1945–) pa je pastoznost poteze povezana z vzbujanjem regionalističnih aluzij na prekmursko pokrajino. Za gestualno slikarstvo na Slovenskem je značilno zadrževanje spontanosti in vključevanje kontrolirane geste kot formalnega kompozicijskega elementa.
Informel
V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).