Herman Gvardjančič

Abstraktni kolorizem

V kontekst abstraktnega kolorizma se z nekaterimi deli fragmentarno in sporadično vključujejo tudi naslednji avtorji: Janez Bernik (1933–) s ciklom slik iz druge polovice 70. let, ki analizirajo slikovno polje s stališča interakcije notranjega barvnega polja in robne risbe, Herman Gvardjančič (1943–) s Krajinami iz druge polovice 70. let, ki z minimalno diferenciranim, homogenim barvnim poljem razpuščajo aluzivno raven, Dušan Kirbiš (1953–), čigar slikarstvo s konca 70. let se analitično ukvarja z razporeditvijo barv in njihovo interakcijo, barvo pa obravnava kot formalni sintaktični vidik slikovne površine, Marija Rus (1949–) s slikami s konca 70. let, v katerih se ukvarja z analizo slikovnega prostora v smislu njegove barvne in oblikovne členitve, Eva Heimer (1953–) s slikami iz 90. let, kjer raziskuje ritem geometrično razvrščenih barvnih ploskev, in Mirko Rajnar (1961–), ki je z deli po letu 2000 začel odkrivati iluzionistične učinke postopnega stopnjevanja barvnih nanosov in urejanja slikovnega polja s pomočjo geometrijskih oblik. V ta kontekst lahko umestimo tudi nekatere mlajše avtorje: Mojco Zlokarnik, Milana Goloba in Mihaela Rudla. Omenjeni ustvarjalci v osnovi niso zavezani abstraktnemu kolorizmu kot primarni in edini orientaciji, zato jim ta pogosto predstavlja zgolj ekskurz v njihovi ustvarjalni praksi.

Ekspresivni figuraliki

Ob omenjenih avtorjih lahko v okvir ekspresivne figuralike uvrstimo tudi nekatere druge, manj značilne predstavnike, na primer Hermana Gvardjančiča (1943–), pa tudi Kostjo Gatnika (1945–) z B. Jesihu in L. Logarju sorodno nagnjenostjo do obravnavanja odtujenega erotizma, ki ga producirajo mediji v porabniški družbi. V slovensko umetnost se je slednji bolj zapisal kot avtor STRIPOV v letih 1969–73, leta 1977 izdanih kot Magna purga (danes in nikdar več).

Gestualno slikarstvo

80. leta in NOVA PODOBA pomenijoso veliki povratek gestualnosti. V krajinske podobe jo vključuje Herman Gvardjančič (1943–). Ker je v tem času dopuščeno spajanje različnih slikarskih konceptov, jo zasledimo tudi pri Dušanu Kirbišu (1953–), omeniti pa velja tudi gestualno slikarsko fazo Marije Rus (1949–). Kot drobno posebnost iz 80. let lahko omenimo označimo hitropotezno slikarstvo Zmaga Jeraja (1937–).

Nova podoba

Slikarstvo nNove podobe nastaja predvsem na obrobju centrov velikih mest in je zato izrazito pokrajinsko – govorimo o pojavu genius loci –, četudi pogosto vpeto v raznorodne predstave in razpoloženja, ki z domačijsko ikonografijo nimajo prav nikakršne zveze, saj ga ustvarjajo umetniki širokih, na trenutke kar ekscentričnih izkušenj iz ZDA, Mehike, Japonske, Berlina. Glede na skupne lastnosti bi lahko avtorje v grobem razporedili med dve regiji, kjer so ustvarjali. Umetniški središči nove produkcije sta južna Primorska in Ljubljana. Primorski avtorji (najbolj Ž. Marušič, tudi A. Šalamun in E. Bernard) so figuralni, optimistični, gracilni, mediteranski, njihovo slikarstvo je blizu Italijanom. V Ljubljani (kjer še živi tradicija Ljubljanske grafične šole in se ustvarjalci šele postopoma sproščajo v smeri novega slikarstva) pa slikajo ironično, groteskno in abstraktno-ekspresivno, čeprav še vedno figuralno (T. Šušnik, J. Slak - Đoka, M. Erič). Izjema je M. Krašovec – njena risba, povsem drugačna od prej znane, je »italijanska«, čeprav tudi pri njej odkrivamo posmeh in ironijo. V kontekst genius loci sodi tudi vzpostavitev posebne »šole« prekmurskega slikarstva (predvsem Nikolaj Beer [(1945–)])), izviren prispevek k raznolikosti pokrajinskega izraza pa je dodal Herman Gvardjančič (1943–) s svojimi visoko individualiziranimi, psihološkimi krajinami z visokim očiščem (Alpe).

Nova podoba daje velik pomen tudi risbi, ki gradi na estetski preprostosti, antiintelektualizmu, na »novi naivi«, igrivosti, posmehu ter popularni ikonografiji. Nova risba odkriva primarno likovnost stvari. Ne vodi je noben namen, marveč užitek v samolastnem preoblikovanju, užitek v teksturi. (Njena linearno ponavljajoča se mreža postane notranja podlaga vsake slike, mesto, kjer se začenja prelom med ustvarjalcem in njegovo stvaritvijo, kreacijo ...) Risbo so najbolj vidno gojili Z. Jeraj, M. Krašovec, M. Erič, J. Bernik, Ž. Marušič, H. Gvardjančič, B. Zaplatil, pa tudi Tomaž Kržišnik (1943–).

Konec 80. let so že zaznamovale pregledne razstave predstavnikov nove podobe Nove podobe v ljubljanski Moderni galeriji (E. Bernard, H. Gvardjančič) predvsem pa uveljavljanje skupine IRWIN (1983–), ki je začela postopoma širiti svoj družbeni vpliv.

Regionalizem

Če je bil prvi val regionalizma vezan na slogovne premike 50. let, ga v drugačni obliki vnovič srečamo v postmodernizmu, v 80. letih, ko v slikarstvu spet postane priljubljeno odkrivanje nacionalnih šol. Še več, slikarji z vrnitvijo k figuraliki (NOVA PODOBA) zdaj v naslikanih prizoriščih prostora več ne abstrahirajo, temveč ga nazorno prikazujejo kot tisto lokacijo, ki je pogoj za čustveno napetost pri vzpostavitvi izbranega motiva. Uveljavi se izraz genius loci (duh kraja), ki v umetnini nezgrešljivo izdaja, od kod prihaja umetnik. V slovenski umetnosti se prikazujeta predvsem dve robni geografiji, Prekmurje (Zdenko Huzjan ([1948–]), Nikolaj Beer [(1945–])) in Primorska (Živko Marušič [(1945–]), Andraž Šalamun [(1947–]), Cveto Marsšič [(1960–])), z izrazito visokim očiščem pa veliko slik Hermana Gvardjančiča (1943–) izdaja prej občutek klavstrofobije kot geografsko vezanost na alpski svet gorenjske pokrajine. Kritika v tem obdobju spremlja te nove, prostorsko vezane pojave, tako da se zvrsti več predstavitev primorskih ali oziroma prekmurskih slikarjev.