Anton Herman

Ekologija in umetnost

Sredi 90. let je svojo kiparsko produkcijo – objekte, spletene iz leskovih vej, vrbovega šibja in srobota – začel označevati kot ekološko (Eko skulpture, 1995, Galerija ZDSLU, Ljubljana) tudi kipar Anton Herman (1943–), ki je ob svojih razstavah izvedel tudi nekaj performansov, kot so Demonstrativni tek od Velenja do Slovenj Gradca, Izvalitev iz gnezda (oba ob razstavi v atriju Galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1996) ter Zaprtje v kletko iz šibja (1998, atrij Magistrata, Ljubljana).

Vrt in umetnost

Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.

Posebno poglavje so vrtovi umetnikov, precej popularni v 20. stoletju, od vrta Clauda Moneta v Givernyju, Belega vrta angleške pisateljice Vite Sackville West v Sissinghurstu do suhega vrta Dereka Jarmana v Dungenessu, ki so jih sami oblikovali. To so osebni vrtovi umetnikov, ki jih lahko razumemo kot razširjeno prizorišče ustvarjanja, saj so prostor za meditacijo. Pri nas je tak zenovski vrt slikarja Gustava Gnamuša (1941–) v Ljubljani (projektant Andrej Erjavec), omeniti velja tudi aplikacijo likovnih principov na vrt slikarjev Janeza Bernika (1933–) in Adriane Maraž (1931–), ki obdaja njuno hišo v Zabreznici na Gorenjskem. Na enem od takih vrtov umetnikov se je pričela zgodovina slovenskega filma. To je bil domači vrt Karola Grossmana (1864–1929) v Ljutomeru, na katerem je leta 1905 posnel enega prvih slovenskih filmov, Na domačem vrtu. Ta naslov je leta 2005 za svoj filmsko-glasbeni projekt, poklon stoletni zgodovini filma na Slovenskem, uporabil Bratko Bibič. V to skupino bi pogojno sodil tudi vrt kiparja A. Hermana, ki v galerijski prostor postavlja kipe iz naravnih materialov, zato da v gledalcu prebudi pozornost in zanimanje za naravo. Njegovo delo naj bi v pomembni meri izhajalo iz vsakodnevne izkušnje življenja v povezanosti z naravo na njegovem na rob gozda odmaknjenem vrtu v Galiciji pri Celju. Njegovo ustvarjanje in delovanje Družine iz Šempasa (1971–1978) sodita na področje EKOLOGIJE IN UMETNOSTI. Podobno kot A. Herman je tudi Tomaž Kolarič (1952–) s postavljanjem kompozicij iz bambusovih vej ob bronastih skulpturah v galerijo usmerjen manj sporočilno in bolj formalistično (Bambus in kovine, Galerija ZDSLU, 1994).