Emil, Hrvatin
Konceptualizem
smeri z drugim, ki ga je pripravil selektor Peter Weibel. Sicer pa ga v 90. letih in po letu 2000 najlaže povežemo z imenom Tadeja Pogačarja (1960–) in njegovim delovanjem v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1990–)ter nekaterimi mlajšimi umetniki, predvsem Žigo Karižem (1973), Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša-) (in njunim skupnim ter Emila Hrvatina preimenovanjem v Janeza Janšo leta 2007), predvsem s tistimi, ki se v zadnjem času ukvarjajo s KRITIKO INSTITUCIJ ter IDEOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Precej izrazito pa je na njem utemeljeno delo generacije, ki se je uveljavila v zadnjem desetletju (predvsem pri tistih, ki so zaključili kiparski študij na ljubljanski ALUO). To, o čemer bi lahko govorili kot o posebnosti slovenskega konceptualizma, tj. njegove etične in ekološke usmeritve, pa želi v svojem delu nadaljevati skupina SESTAVA (1993–).
Performans
Približno v istem času je delovalo tudi avantgardno Gledališče Pupilije Ferkeverk (leta 1968 ga je ustanovila Skupina 441, pozneje 442, njen član je bil mdr. slikar Bard Iucundus ([1949–1986)), ]), ki je s svojimi kontroverznimi predstavami širilo meje gledališča. Pupilija se distancira, norčuje in subvertira avtoritete, tako zunanje (država, narod, partija, cerkev, trg) kot notranje (gledališče in estetika). Med njihove najbolj znane predstave sodita Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk ter Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (obe leta 1969 v režiji Dušana Jovanovića). Slednja je leta 2006 doživela rekonstrukcijo v režiji Emila Hrvatina.
Urbanistična kritika kot umetniška praksa
Peter Šenk (1971–) in Emil Hrvatin (1964–, od leta 2007 Janez Janša) sta skozi umetniško-raziskovalno platformo FWC (First World Camp), ki se, kot jo opisujeta njena avtorja, ukvarja z zaprtimi urbanimi tvorbami (kapsulami) in krčenjem javnega prostora v razvitih državah, predstavila projekt [CC] (2004), ki je reflektiral napetost v razmerju med mestnim središčem (center) in nakupovalno periferijo (city) s problematizacijo trenda zapiranja in omejevanja dostopnosti javnih prostorov oziroma prostorov z javno funkcijo.