Bard Iucundus
Fantastična umetnost
Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–) je okoli leta 1970 začel s ustvarjanjem fantastičnih večfiguralnih kompozicij, v katere je umeščal rembrandtovske ali druge drugačne eklektične pojave, jih insceniral v tenebroznem barvnem vzdušju in figure historično kostumiral, s čimer je slikam dodajal patino fantastičnosti. K takemu vtisu je lahko prispevala uporaba hibridnega sloga, pri katerem so določene pasaže v sliki naslikane hiperrealistično z določenimi zabrisanimi detajli ali pa so jim dodani patetični ekspresivni barvni potegi. Na podoben način vstopajo fantastične prvine tudi v slikarstvo Barda Iucundusa (1949–1986) in Rudija Španzla (1948–).
Fotorealizem
Fragmentarno ali cepljeno iz različnih načinov slikarskih stilizacij sestavlja svoje kompozicije Rudi Španzel (1948–), ki določene dele človeške postave v smislu fotorealizma natančno izslika, ostale predele slikovnega polja pa z ekspresivno potezo zabriše, tako da ustvarja vtis baročne slikovitosti in v tem spominja na zgodnje slike Barda Iucundusa (1949–1986), ki je bil zaradi zgodnjega slikarskega uspeha verjetno kar vpliven zgled za mlade. Časovno njegovega slikarstva, ki s povečavo predmeta ali nenavadnim spojem predmetov nosi s seboj tudi prvine nadrealistične predmetne skladnje, ki za svoj učinek uporabi šok, ne moremo vezati. Podobno, le da z več grotesknosti in drznosti, je po letu 1979, pogosto sivo na sivem, slikal tudi Boris Benčič (1957–2002), sicer diplomant beneške akademije, ki je za osrednji slikarski predmet izbral lastno podobo v različnih ekspresivnih položajih.
Performans
Približno v istem času je delovalo tudi avantgardno Gledališče Pupilije Ferkeverk (leta 1968 ga je ustanovila Skupina 441, pozneje 442, njen član je bil mdr. slikar Bard Iucundus ([1949–1986)), ]), ki je s svojimi kontroverznimi predstavami širilo meje gledališča. Pupilija se distancira, norčuje in subvertira avtoritete, tako zunanje (država, narod, partija, cerkev, trg) kot notranje (gledališče in estetika). Med njihove najbolj znane predstave sodita Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk ter Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (obe leta 1969 v režiji Dušana Jovanovića). Slednja je leta 2006 doživela rekonstrukcijo v režiji Emila Hrvatina.