Jane Jacobs

Urbanistična kritika kot umetniška praksa

Prva leta po vojni so bila zaradi težke ekonomske in družbene situacije označena za »svinčena leta«, kar je urbanistično in arhitekturno stroko usmerilo izključno v izgradnjo novih stanovanjskih zgradb, bolnišnic, šol in poslovnih stavb, da bi bil s tem omogočen povratek v normalno življenje. Arhitekturni kritik in teoretik Fedja Košir (1940–) ugotavlja, da tedanja urbanistična stroka kljub množični gradnji ni razvila samostojne urbanistične kritike, in je le srkala teoretske teze internacionalnega sloga. Teoretska praznina je trajala vse do začetka 70. let, ko se je na svetovni kritiški sceni pojavilo nekaj vplivnih besedil. Knjigi Manfreda Tafurija Progetto e utopia (1973) in Charlesa Jencksa The Language of Postmodern Architecture (1977) sta pomagali vzpostaviti nove teoretične okvirje tudi pri nas, še bolj očitno pa je na naše okolje s svojo jasno kritiko progresistične ameriške urbanistične prakse in jasno zastavljeno novo vizijo s poudarkom na uporabniku prijaznem in prilagojenem oblikovanju vplivala legendarna knjiga Jane Jacobs The Death and Life of Great American Cities (1961). Tako je nastalo nekaj prelomnih besedil: knjigi Urbanizem – bajke in resničnost: zapisi na robu dvajsetletnega razvoja našega prostorskega načrtovanja (1980) Vladimirja Braca Mušiča, Urbanizem – bajke in resničnost: zapisi na robu dvajsetletnega razvoja našega prostorskega načrtovanja (1980) in Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1985) Pavla Gantarja Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1985), ki sta prispevali k razvoju in večji uveljavljenosti urbanistične kritike. Ta je šele v zadnjem času z deli, kot je knjiga Draga Kosa Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora (2002), začela poudarjati potrebo po interdisciplinarnosti, participativnosti ter poskusila preseči neusklajenost med prakso in teorijo, laikom in strokovnjakom.