Božidar Jakac
Fotografija in umetnost
Več kot stoletje in pol je minilo od prvega uspelega poskusa (1839), da bi ujeli podobo in jo zadržali v obliki svetlobnega zapisa. Danes je fotografska podoba prisotna skoraj na vseh področjih našega življenja in močno vpliva na vizualno podobo bivanjskega prostora. Po drugi svetovni vojni je opaziti čedalje močnejšo tendenco po medsebojnem vplivanju fotografije in ostalih umetnostnih zvrsti. Uporaba fotografije v umetniške namene se je sicer pojavljala že prej. V slovenski umetnosti je bil eden prvih slikarjev, ki so fotografijo uporabljali kot osnutek za sliko, Jožef Petkovšek (1861–1898); kot samostojen medij je fotografijo uporabljal impresionist Rihard Jakopič (1869–1943), še izraziteje pa Božidar Jakac (1899–1989), ki je znan po tem, da je svoje vtise s potovanj po svetu beležil z uporabo ne le risbe, slike in grafike, temveč tudi fotografije in filma. V 60. letih so se začele pojavljati različne kombinirane prakse: fotorealizem, uporaba fotografije v performansu in v konceptualni umetnosti kot dokument dogodka.
Ilustracija
Med drugo svetovno vojno je v neugodnih razmerah umetniška pobuda odkrila nov smisel in tematiko. Kljub kulturnemu molku tisk ni zastal; umaknjen v ilegalo je pomenil upor proti okupatorjevim težnjam po uničenju slovenske kulture. Razcvetel se je odporniški partizanski tisk v nazornem, čitljivem slogu družbeno angažiranega realizma, pri čemer so se avtorji pretiranemu individualizmu izogibali tudi zaradi možnosti prepoznavanja. Medvojna partizanska grafika je uveljavila značilne poenostavitve sicer trdnih oblik in herojske figuralike ter dosegla prepričljiv, »dizajnerski« vizualni učinek. V tej produkciji so sodelovali »učitelji« Nikolaj Pirnat (1903–1948), France Mihelič (1907–1998) in B. Jakac ter njihovi »učenci« Ive Šubic (1922–1989), Ive Ivan Seljak - Čopič (1927–1990), Alenka Gerlovič (1919–), Vito Globočnik (1920–1946), Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) in Janez Vidic (1923–1996), čigar oprema Zdravljice (skupaj z Marjanom Šorlijem, 1944) ima zaradi tehnične dovršenosti častno mesto med deli partizanskega tiska. Nekaj izjemnih del je nastalo tudi na protipartizanski strani, to so predvsem ilustracije Puškina in Mickiewicza slikarke Bare Remec (1910–1991), ki je po letu 1947 ustvarjala v Argentini.
Ljubljanska grafična šola
Ime Ljubljanska grafična šola se je uradno uveljavilo leta 1974 ob razstavi 100 listov slovenske grafike v Bruslju, ko je bil njen fenomen že dolgo navzoč in utrjen v slovenski kulturni zavesti. Njeno uveljavitev je mogoče povezati z ustanovitvijo Akademije upodabljajočih umetnosti (AUU, zdaj ALUO), prve tovrstne slovenske akademije v zgodovini, leta 1945, morda pa tudi s tradicijo partizanske grafike, saj je bila intenzivnost medvojne partizanske umetnostne proizvodnje pomemben argument za ustanovitev akademije, poudarek na grafičnem medvojnem ustvarjanju pa je pomenil vzgib za povojno usmeritev v grafiko. Najpomembnejši pobudnik za ustanovitev akademije in prvi profesor grafike Božidar Jakac (1899–1989) najbolje pooseblja značilnosti Ljubljanske grafične šole v smislu tehnične perfekcije in jasnosti grafičnega izraza. B. Jakac je znal za grafiko navdušiti mlade in jim predati izvrstno poznavanje različnih grafičnih tehnik.
Grafika je bila v času prevlade socialističnega realizma po sovjetskem vzoru v ugodnejšem položaju, po eni strani zaradi že omenjene tradicije partizanske grafike, po drugi pa zato, ker je bila zaradi svoje demokratičnosti (zaradi večje cenovne dostopnosti je lahko in morala nagovarjati širši krog občinstva) motivno manj dogmatično determinirana. Tako se je lahko nadaljevala in razvijala kot eksperimentalna dejavnost, zlasti po ustanovitvi grafične specialke leta 1947. Leta 1950 je postal profesor na AUU Riko Debenjak (1908–1987), ki se je kmalu uveljavil kot vodilni predstavnik sodobne eksperimentalne grafike, predvsem je pomembno njegovo uvajanje barvne grafike v vseh tehnikah. V prvi generaciji profesorjev je bil vplivna osebnost na področju grafike še profesor slikarstva France Mihelič (1907–1998), uveljavljen partizanski grafik, ki je v grafiko vnesel prvine fantastičnega (FANTASTIČNA UMETNOST). B. Jakac, F. Mihelič in R. Debenjak so kot profesorji na likovni akademiji v 50. letih 20. stoletja močno zaznamovali grafično ustvarjalnost.
Scenografija
Sodelovanje s slikarji in kiparji, in ne le z arhitekti, pri odrskih postavitvah se je na Slovenskem pomembno uveljavilo že pred letom 1945. Zaradi številnosti in po kakovosti je najpomembnejši prispevek slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), ki je dobival naročila uradnih gledaliških ustanov. V tem obdobju se je v scenografiji nekajkrat preizkusil tudi Božidar Jakac (1899–1989), sicer pa je najpomembnejši premik v zgodovini te dejavnosti sodelovanje Avgusta Černigoja (1898–1985) in Ljuba Ravnikarja (1905–1973) pri avantgardističnih gledaliških poskusih Ferda Delaka (1905–1968). L. Ravnikar je v sceno za Cankarjevega Hlapca Jerneja v uprizoritvi Delavskega odra v Ljubljani (1932/33) že vključil projekcije scenskih slik ter svetlobne učinke na izpraznjenem odru in tako prispeval k novi medijski obravnavi gledališkega prostora. Iz tega časa je potrebno omeniti tudi slikarja, fotografa in lutkarja Milana Klemenčiča (1875–1957), ki je sam celovito likovno zasnoval tako prizorišča kot tudi marionete svojih lutkovnih predstav.