Gašper Jemec
Geometrična abstrakcija
Geometrična abstrakcija zaradi svoje objektivne naravnanosti in sistematičnosti, ki jo druži z znanostjo, ter zaradi svoje stkanosti z vsakdanjim življenjem aktualnost ohranja tudi v sodobni likovni produkciji; od mlajših ustvarjalcev se izključno z njo ukvarja Borut Popenko (1969–), v mnogih delih pa Mojca Zlokarnik (1969–) ter v zadnjem obdobju Gašper Jemec (1975–). Predstavlja pa tudi opazen in stalen pojav na vsakoletnih razstavah študentov ALUO, kar potrjuje zanimanje za njen izraz.
Slikarstvo okoli leta 2000
Dela Uršule Berlot (1973–) obstajajo na meji med naravnim (procesi gravitacije) in umetnim (tehnološki medij), materialnim in nesnovnim, reducirana in hkrati razmahnjena v SVETLOBO, ki se od transparentnih objektov – pleksi stekel, pokapanih z umetnimi smolami – širi v prostor in ustvarja značilen ambient. Podobno tudi Gašper Jemec (1975–) med delom dopušča prosto, naravno potovanje razredčene, prosojne črne barve, zaradi česar na platnu nastajajo posebne vizualne teksture in abstraktne pokrajine. Anja Jerčič (1975–) povezuje abstraktno in mimetično v dinamičen hibrid, v katerem obstaja naravno po vzdušju (abstraktno ozadje) in naravno po vidnem (detajlne realistične podobe rastlin v prvem planu). Pri Kseniji Čerče (1969–) gre za procesualno zavezanost naravi; slike, kaligrafski zapisi na prosojni podlagi, so spomini, estetske sledi skrivnostnih tehnik – fizičnih in mentalnih procesov narave in telesa, skozi katere avtorica vzpostavlja žensko (cikel slik Hortus conclusus, 2001–2004). Za slikarstvo Mitje Ficka (1973–) sta značilni intimnost in osebna poetika. Avtor z svojstveno simboliko in skicoznim, barvno reduciranim (razredčene barve značilnih zamolklejših tonov) nanosom strukturira meditativne slike, ki jih preveva občutje miru in močne navzočnosti.