Zmago Jeraj

Ekologija in umetnost

Postkonceptualistično ekološko zavest je v svojih delih predstavljal tudi Zmago Jeraj (1937–), ki je v 70. letih sočasno fotografiral, slikal in odtiskoval grafike v tehniki sitotiska ter v sivih tonih z redkimi rdečimi poudarki prikazoval industrijsko opustošene krajine, ki so bile hkrati redukcionistični, abstrahirani pejsaži in angažirana dela.

Ekspresivni figuraliki

Med najpomembnejše predstavnike tega novega pojava spadajo Metka Krašovec (1941–), Zmago Jeraj (1937–), Boris Jesih (1943–), Lojze Logar (1944–) in Franc Novinc (1938–), generacija, ki je na ALU diplomirala okrog leta 1965. Začetek njihove ustvarjalne poti je zaznamovalo soočenje z esteticizmom LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, z njenim formalizmom, stilizacijo in perfekcionizmom. Njihov prelom s tradicijo se kaže v odstopanju od teh načel. Pri tem Ljubljanski grafični šoli ne gre odrekati pomena, ki ga je imela za razvoj slovenskega modernizma, ki pa je postopoma postajal preveč akademski, da bi ga mlada generacija še lahko posvojila.

Pojem ekspresivna figuralika se je prvič pojavil, ko je Aleksander Bassin leta 1968 v Galeriji Kulturnog centra v Beogradu pripravil razstavo mladih slovenskih umetnikov in jo naslovil Ekspresivna figuralika mladog ljubljanskog kruga. Odločilni impulz za odkritje novega pojava je dal III. Trienale likovnih umetnosti leta 1967 v Beogradu, ki je predstavljal nove tendence težnje v umetnosti, mdr. novo figuraliko (izmed slovenskih umetnikov jo je predstavljal Z. Jeraj). Ješa Denegri je v oceni razstave, naslednje leto objavljeni v Sintezi (št. 8, str. 53), zapisal, da je »v generaciji mladih zelo močna teza nove figuralne ekspresije sodobnega zvena«. Tej razstavi je sledila skupinska mednarodna razstava Dimenzije realnega Enrica Crispoltija, na katero so bili uvrščeni tudi jugoslovanski umetniki (od slovenskih Z. Jeraj). NOVA FIGURALIKA, ki je tako dobila domovinsko pravico v Jugoslaviji, je postopoma začela postajati nov slovenski umetnostni trend. Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je bila leta 1969 postavljena v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž, šele naslednje leto, leta 1970, pa v okviru Ateljeja '70: ekspresivni figuraliki tudi v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani na razstavi Ekspresivni figuraliki (A. Bassin). Ta razstava predstavlja nekakšen višek njihovega delovanja, saj so ekspresivne figuralike že kmalu, leta 1970 (v okviru Ateljeja '70 so razstavljali celo nekaj mesecev prej), zamenjali NEOKONSTRUKTIVISTI. Leta 1970 je bila v ljubljanski Mestni galeriji še razstava Kostje Gatnika, M. Krašovec, L. Logarja in F. Novinca, že leta 1972 v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu pa so bili vsi skupaj predstavljeni na razstavi Mladi slovenski umetnikjetnici '72 (A. Bassin).

Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).

Z. Jeraj , najstarejši med ekspresivnimi figuraliki, je bil tisti, ki je prvi in najbolj neodvisno od konkretnih vplivov odkrival nove možnosti v figuralni stilizaciji, uporabi akrilnih barv in slikarstvu velikih, intenzivnih barvnih ploskev. Sam si je svoje doživljanje stvarnosti zavestno prizadeval izraziti s čim bolj enostavnimi sredstvi. Zaradi samosvojosti in iskanja lastne poti je v njegovem delu najlaže odkrivati dialoge s tradicijo: ekspresionizmom, dadaizmom, magičnim realizmom in FANTASTIČNO UMETNOSTJO. Proces njegovega dela je sestavljen iz opazovanja sveta, njegove filozofske predelave (predvsem v duhu eksistencializma) in hotenja ustvariti miselno izbrušeni podobi ustrezen, enostaven, komunikativen in likovno sugestiven barvni izraz. Jeraj svojih del dosledno ne naslavlja, ker od gledalca pričakuje, da bo s sliko uspel ustvariti vizualni dialog. Je tudi tisti slikar, pri katerem lahko v kontekstu slikarstva NOVE PODOBE opazujemo kontinuiran razvoj novofiguralnih teženj v 80. leta.

Fotografija in umetnost

Za afirmacijo fotografije kot enakovredne ostalim umetnostnim zvrstem ima največ zaslug Fotoklub Maribor, predvsem zaradi teoretskega in organizatorskega angažmaja Zmaga Jeraja (1937–). Leta 1971 se je v njem oblikovala skupina petnajstih avtorjev, ki so se predstavili na razstavi z naslovom Fotografija mariborskega kroga v mariborskem salonu Rotovž. Fotografije minimalističnega izraza z globokimi sivinami in poudarjenimi črninami, brez kasnejših intervencij v temnici, so takrat delovale šokantno in hkrati predstavljale enega najbolj radikalnih rezov v razvoju slovenske fotografije. Z. Jeraj je pokazal na temeljna razhajanja med slikarstvom in fotografijo. To različnost je prikazal tako, da je motive s svojih fotografij prenesel v slikarski medij, včasih pa je svoje že naslikane prizore naknadno odkril in fotografiral v naravi. Jerajeve fotografije so pogosto preosvetljene, temačne, prikazujejo odljudne prostore, ljudje, ki se pojavijo v njih, delujejo tragično in groteskno. Poleg Z. Jeraja velja za ključnega predstavnika konceptualne fotografije na Slovenskem Milan Pajk (1942–). Za uveljavitev fotografije sta bili pomembni na Jerajevo pobudo postavljeni razstavi Nova fotografija 1 – Vidiki in usmeritve leta 1973 in Nova fotografija 2 – Fotografija kot umetnost leta 1976 (obe najprej v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, potem sta potovali po Sloveniji in Jugoslaviji). Vodilni avtorji mariborskega kroga so še Ivan Dvoršak (1934–), Janko A. Jelnikar (1948–), Branko Jerneić (1921–2000) in od poetike mariborskega kroga odstopajoči Stojan Kerbler (1938–). Veliko pozornost, ki je je bila fotografija deležna fotografija od 80. let dalje, sta napovedali tudi dve jugoslovanski razstavi leta 1979, Teme in funkcije medija fotografije v Beogradu in IX. jesenski salon v Banja Luki na temo Navzočnost fotografije v sodobni umetnosti. Leta 1979 je bila fotografija vključena v veliko pregledno razstavo povojne slovenske umetnosti Slovenska likovna umetnost 1945–1978 v Moderni galeriji v Ljubljani (predvsem po zaslugi Staneta Bernika).

Gestualno slikarstvo

80. leta in NOVA PODOBA pomenijoso veliki povratek gestualnosti. V krajinske podobe jo vključuje Herman Gvardjančič (1943–). Ker je v tem času dopuščeno spajanje različnih slikarskih konceptov, jo zasledimo tudi pri Dušanu Kirbišu (1953–), omeniti pa velja tudi gestualno slikarsko fazo Marije Rus (1949–). Kot drobno posebnost iz 80. let lahko omenimo označimo hitropotezno slikarstvo Zmaga Jeraja (1937–).

Ilustracija

Nekateri od ilustratorjev so na sceni prisotni le kratek čas ali pa z velikimi presledki, obenem pa imamo na drugi strani ustvarjalce, ki umetniško sled puščajo po več desetletij in le redko zapuščajo sceno. Med slikarji, ki so pomembno prispevali k širjenju meja narave medija, je na prvem mestu Zmago Jeraj (1937–) kot pionir uporabe fotografije kot ilustracije, sinhronega ilustriranja s fotografijo in risbo ter uvajanjem ilustratorskega grafiti sloga.

Likovna kritika in umetnostna teorija

Vseskozi so pomembno vlogo igrali tudi umetniki, ki so čutili primanjkljaj kritiške in teoretične misli ali bili nezadovoljni zaradi okostenelih modelov obravnave, včasih kar spregleda. K razvoju pojmovne refleksije in izoblikovanju posameznih segmentov teoretičnih fenomenov, predvsem k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in raziskovanju perceptivnih procesov, so pomembno prispevali slikarji Zmago Jeraj (1937–), Emerik Bernard (1937–), Sergej Kapus (1950–) kot umetnostni zgodovinar, ki je hkrati slikar, Bojan Gorenec (1956–) in Mojca Oblak (1965–), med kiparji pa Marjetica Potrč (1953–) in Alen Ožbolt (1966–, VSSD). Polimedijski umetnik Marko Košnik (1961–) ob umetniški produkciji aktivno artikulira teoretično platformo novih medijev (Inštitut Egon March, ZVOK).

Neokonstruktivisti

Neokonstruktivistične tendence sta na slovensko umetniško prizorišče vpeljali samostojni razstavi D. Čadež in T. Lapajneta leta 1968 v Mali galeriji. Prva skupna razstava vodilnih predstavnikov gibanja je bila v začetku leta 1969 v Mestni galeriji v Ljubljani. Naslednje leto se jim je na drugi skupinski razstavi, Ateljeju '70 '70: neokonstruktivisti v spodnjih prostorih Moderne galerije, pridružil V. Tušek, z njimi je razstavljal tudi S. Tihec. Skupina je še vedno sodelovala, vendar so se člani postopoma začeli razhajati in odmikati od neokonstruktivističnih tendenc k drugim likovnim problemom. Njihova zadnja skupna razstava, Atelje '72, je bila leta 1972 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani, na njej pa so sodelovali še Andrej Ajdič (1937–), Gustav Gnamuš (1941–), Zmago Jeraj (1937–) in Rudi Pergar (1936–). Od Izmed razstav Neokonstruktivistov po Jugoslaviji velja omeniti njihov nastop na IV. beograjskem trienalu jugoslovanske likovne umetnosti leta 1970 v sekciji Objekt, na razstavi v Galeriji suvremene umjetnosti v Zagrebu leta 1972 pa so skupaj z EKSPRESIVNIMI FIGURALIKI predstavljali Mlade slovenske umetnike. Člani skupine so ves čas njenega delovanja skupine razstavljali tudi posamič, samostojno ali na skupinskih razstavah; ena od pomembnih je bila razstava Objekt i boja 968 v Galeriji Centar v Zagrebu leta 1968, na kateri je razstavljal D. Hrvacki (iz Slovenije še S. Tihec, D. Nez in M. Matanović).

Nova podoba

Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.

Pri slovenskih avtorjih druge polovice 70. let lahko govorimo o nekakšnem generacijskem problemu »prehodnosti«, saj so v 80. letih opustili prejšnji slikarski način in z veliko poguma vstopili v neoekspresionizem, Bad Painting in novo figuralno motiviko. Najodločnejši premik ob prelomu desetletja so v tej smeri naredili J. Slak - Đoka, A. Šalamun in T. Šušnik, proti novi figuralni sliki pa sta se že prej usmerila Ž. Marušič po letu 1976/77 in Z. Jeraj po letu 1979. Pri T. Šušniku in J. Slaku - Đoki, ki slikata ironično, groteskno ali abstraktno ekspresivno, se pozna vpliv Amerike; Slak - Đoka je prinašal novo normo vrednotenja in okusa, normo kiča. V demistifikaciji modernizma so se jima kmalu pridružili še mnogi.

Nova podoba daje velik pomen tudi risbi, ki gradi na estetski preprostosti, antiintelektualizmu, na »novi naivi«, igrivosti, posmehu ter popularni ikonografiji. Nova risba odkriva primarno likovnost stvari. Ne vodi je noben namen, marveč užitek v samolastnem preoblikovanju, užitek v teksturi. (Njena linearno ponavljajoča se mreža postane notranja podlaga vsake slike, mesto, kjer se začenja prelom med ustvarjalcem in njegovo stvaritvijo, kreacijo ...) Risbo so najbolj vidno gojili Z. Jeraj, M. Krašovec, M. Erič, J. Bernik, Ž. Marušič, H. Gvardjančič, B. Zaplatil, pa tudi Tomaž Kržišnik (1943–).

Scenografija

S scenografijo se je ukvarjal ter ji posvetil tudi teoretski zapis Zmago Jeraj (1937–), ki ga je zanimalo predvsem raziskovanje ploskovitosti na odrskem prizorišču, zlasti celjskega SLG in mariborske Drame SNG okoli leta 1980.