Boris Jesih

Ekspresivni figuraliki

Med najpomembnejše predstavnike tega novega pojava spadajo Metka Krašovec (1941–), Zmago Jeraj (1937–), Boris Jesih (1943–), Lojze Logar (1944–) in Franc Novinc (1938–), generacija, ki je na ALU diplomirala okrog leta 1965. Začetek njihove ustvarjalne poti je zaznamovalo soočenje z esteticizmom LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, z njenim formalizmom, stilizacijo in perfekcionizmom. Njihov prelom s tradicijo se kaže v odstopanju od teh načel. Pri tem Ljubljanski grafični šoli ne gre odrekati pomena, ki ga je imela za razvoj slovenskega modernizma, ki pa je postopoma postajal preveč akademski, da bi ga mlada generacija še lahko posvojila.

Grafično produkcijo te mlade generacije je podpiral Zoran Kržišnik, saj jim je odpiral vrata Ljubljanskega grafičnega bienala in jih vključeval v skupinske grafične razstave v tujini. Zgodovinsko vlogo ekspresivne figuralike je ovrednotila razstava Ekspresivna figuralika avtorice Zdenke Badovinac leta 1987 v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani (M. Krašovec, L. Logar, B. Jesih, Z. Jeraj in F. Novinc).

Z. Badovinac razlaga, da so imeli kritiki z ekspresivnostjo v mislih zlasti formo. Tisti, ki so termin uporabljali, so ga utemeljevali predvsem z ekspresivnejšim obrisom figure pri M. Krašovec in L. Logarju ter z deformacijo figur in sintetično poenostavitvijo členov pri B. Jesihu. Razloge za poudarjeno ekspresivno dimenzijo so likovni kritiki iskali v »naši tradicionalno ekspresivno obarvani figuraliki« in nikoli do konca razvitem slovenskem ekspresionizmu in novi stvarnosti. Pri tem pa ekspresivnost ni bila mišljena kot »ekspresionizem v ozkih okvirih vulkansko bruhajočega razdejanja«.

V zvezi z ekspresivno figuraliko pri B. Jesihu ne moremo govoriti o enovitem konceptu, saj včasih poseže po stripovski poenostavljenosti in stiliziranosti figure v skromno nakazanem prostoru, drugič po »novi ornamentiki« in nazadnje že po delno plastično oblikovanih figurah. Osrednja tema – erotika, kakor jo prikazujejo množični mediji – je v Jesihovem delu kritično prevrednotena. Ženska je prikazana kot porabniški objekt, kot razosebljeno, popredmeteno in čutno degenerirano bitje. Leta 1968 je slikal stripovsko shematične slike z motiviko iz reklam, ki so jim leta 1969 sledili shematični, enostavni leseni reliefi s temeljnim obrisom človeške glave. Leta 1970 je pričel s strogo silhuetno figuraliko v likovno bolj prečiščenih stvaritvah, kjer je s hladnimi barvami naslikano figuro povezal z geometričnjsko konstruiranim iluzionističnim prostorom. V ciklu grafik in risb, naslovljenem Permutacije, je združil stripovske linije in silhuetne figure, kar predstavlja njegovo »novo ornamentiko«. Leta 1972 je začel v v duhu novih tendenc teženj oblikovane pejsaže v modrem koloritu vnašati abstrahirane znake, ki jih je pozneje ohranil v »romantičnih krajinah«.

Ob omenjenih avtorjih lahko v okvir ekspresivne figuralike uvrstimo tudi nekatere druge, manj značilne predstavnike, na primer Hermana Gvardjančiča (1943–), pa tudi Kostjo Gatnika (1945–) z B. Jesihu in L. Logarju sorodno nagnjenostjo do obravnavanja odtujenega erotizma, ki ga producirajo mediji v porabniški družbi. V slovensko umetnost se je slednji bolj zapisal kot avtor STRIPOV v letih 1969–73, leta 1977 izdanih kot Magna purga (danes in nikdar več).

Grupa 69

Skupina se je predstavljala redno vsako leto, leta 1975 so v uvodnem besedilu kataloga posebej poudarili željo, da bi na razstavo prihodnje leto vključili tudi mlado generacijo. To namero so leta 1976 na že omenjeni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji tudi uresničili in predstavili Kostjo Gatnika (1945–), Gustava Gnamuša (1941–), Borisa Jesiha (1943–), Metko Kraševec (1941–), Klavdija Palčiča (1940–), Gorazda Šefrana (1945–), Dušana Tršarja (1937–) in Luja Vodopivca (1951–).

Ljubljanska grafična šola

V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.